»Mnogi koroški Slovenci so dobesedno izmučeni«

Že ob prvem obisku spletne strani ksssd.org in njihove Facebook strani je jasno, da je Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju politično angažiran. Oktobra je na primer priredil Mladinski aktivistični dan, s katerim so na Koroškem med drugim zahtevali dvojezične table in pravico do rabe slovenskega jezika v uradih in na sodišču. Med njihovimi priljubljenimi nizi dogodkov sta Antifašistična zima in Feministična pomlad. Na spletu ponujajo tudi podkast ob 80. obletnici izgona koroških Slovencev.

Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju je bil prvič ustanovljen leta 1923. Leta 1941, po napadu nacistične Nemčije na Jugoslavijo, so nacisti prepovedali vsa še obstoječa slovenska društva, s to prepovedjo je bil tudi ukinjen Klub slovenskih koroških akademikov, kot se je takrat imenoval. Po koncu druge svetovne vojne, leta 1946, je bil klub ponovno ustanovljen, lastne prostore pa je dočakal šele leta 1971.

O trenutnem stanju in dejavnostih KSŠŠD ter o stanju Slovenk in Slovencev severno od Karavank smo se pogovorili s predsednikom Simonom Urbanom, magistrskim študentom, po rodu s Koroške.

Kako gledate »dunajski Slovenci« na trenutno politično stanje na Koroškem s svojega bolj oddaljenega, privilegiranega gledišča?

Zelo aktualna tema je bila letos na Koroškem osemdeseta obletnica deportacije koroških Slovenk in Slovencev. Odvilo se je več svečanosti v spomin na 14. april 1942, ko so pregnali približno 1000 slovenskih družin. Tokrat je prvič v večji meri tudi Dežela Koroška priredila uradne spominske prireditve. Posledično sta se tudi deželni glavar Kaiser in predsednik Van Der Bellen opravičila koroškim Slovencem za ravnanje z manjšino v zadnjem stoletju. To je po eni strani zelo zanimivo in pripadniki manjšine so dolgo čakali na tako priznanje; so si pa za ta korak vzeli kar veliko časa.

Če pa je Dežela Koroška potrebovala osemdeset let, da se prvič opraviči, in večina tistih, ki so to doživeli, je že pokojnih, je to res dolgo obdobje. So na to pozabili? Zdaj se pripadniki manjšine veselijo, ko slišijo ta opravičila. Istočasno pa so pozorni, kot pri drugih obljubah, ki so jih slišali v zadnjih sto letih. Če se situacija manjšine konkretno ne izboljša in ostane vse le pri teh besedah, potem manjšina nima ničesar od tega.

Verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da se je stanje na Koroškem nekoliko »umirilo«. Jörga Haiderja ni več na političnem parketu, navidezno so se rešili nekateri problemi iz preteklosti. Ni več vojn za dvojezične »Ortstafeln« – table. Situacija je, navidezno, manj napeta.

Res je, situacija trenutno sploh ni tako napeta, kot je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ali v Haiderjevih letih. Vseeno pa položaj manjšine ni optimalen. Pred stotimi leti je bila na južnem Koroškem tretjina prebivalstva slovensko govoreča, trenutno pa sta slovenske narodnosti približno dva odstotka prebivalstva. To je drastično zmanjšanje števila aktivno slovensko govorečih na Koroškem. Razmere niso dobre. Splošno gledano niso optimalne, tudi če navzven ni več opaziti velikih konfliktov. Mnogi manjšinci so dobesedno izmučeni od dogajanja v vseh teh desetletij in nočejo več debatirati denimo o pravkar omenjenih tablah. Četudi bi še vedno bilo potrebno.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.