»Kljub rjavi zunanjosti so granate perfektne«

Goreči Kras je v teh dneh strahove priklical tudi iz podzemlja. Ni bilo namreč dovolj, da so zgoreli od suše ranjeni gozdovi, za dodatno dozo groze so poskrbeli gromki poki, pravzaprav prave eksplozije neeksplodiranih ubojnih sredstev iz prve svetovne vojne, ki so spremljale gasilce, gozdne policiste in prostovoljce civilne zaščite med njihovim neutrudnim delom. Kdor je gasil, je redno poročal o eksplozijah, ki so si sledile samo z nekajminutnim zamikom, in o strahu, ki je spremljal vsako akcijo, saj je bilo tveganje dejansko dvojno. Naj zabeležimo, da so prostovoljci civilne zaščite vsako ubojno sredstvo na požarišču posebej označili s trakom, tako da bo potem naloga usposobljenih policijskih enot, da jih odstranijo.

Vsa neeksplodirana ubojna sredstva, tudi če so stara sto in več let, so lahko zelo nevarna, je v telefonskem pogovoru potrdil Roberto Todero, raziskovalec in zbiratelj iz Mačkolj. »Po vsej verjetnosti je šlo za topovske granate in ročne bombe oziroma za artilerijsko strelno orožje,« je ocenil sogovornik in na vprašanje, kako je mogoče, da lahko po tolikih letih to orožje še vedno poka, potrdil, da je kljub rjavi zunanjosti v notranjosti »perfektno, kot bi bilo novo in še delujoče«. Jakost v času upade le pri ročnih bombah, je dodal. »Mehanizem slednjih je namreč predvideval, da so eksplodirale s pomočjo vžigalne vrvice, ki je v desetletjih v notranjost bombe kajpak vnesla vlago, tako da se je izgubil večji del eksplozivnega naboja. Sicer je tudi res, da ko se prah posuši, je eksplozija neizbežna. Topovske granate pa nasprotno niso prepustne, tako da ostaja njihova izvorna sila nespremenjena in se ohranjajo kot skoraj nove.«

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.