»Kadar ti gre dobro, daš še za tiste, ki nimajo!«

Od daleč sem opazovala, kako se je Kadi Diallo približevala gruči deklic, ki so posedale v senci edinega drevesa daleč naokoli, s krošnjo, preveč redko, da bi jih lahko obvarovala pred žgočim soncem. Oblečena je bila v ozko krilo dolgo skoraj do tal, potiskano s tradicionalnim vzorcem, in v oprijeto bombažno majico s kratkimi rokavi. V roki je držala pisano plastično torbico, od katere se ni nikoli ločila. V njej je bilo dovolj prostora le za majhen mobilni telefon, nekaj drobiža in za ključ za motor. Njena drža je bila pokončna; ko je prestopila, se je rahlo zazibala v bokih. Njen korak je bil počasen, a ne obotavljajoč. Oklevanja, obotavljanja ne pozna. Kadi je karizmatična ženska. Drobna je, a ko odpre usta in spregovori še z rokami, se ji je težko upreti. Po nekaj stavkih je utrujenost z obrazov deklet izginila, besede so stekle.

Bili smo na obrobju rudnika zlata Gangaol na severu Burkina Fasa. Dekleta so Kadi molče poslušale. Cam Hapsatau ima 13 let in že dve leti dela v različnih rudnik zlata. Cam Annata je eno leto mlajša in ima več kot leto delovnih izkušenj. Tretje dekle, tudi Cam Annata po imenu, je stara 13 let in kot njena sovrstnica že dve leti prihaja na delo vsak dan iz vasi, ki je nekaj kilometrov oddaljena od rudnika. Vse bi rade obiskovale šolo, a njihove družine si tega enostavno ne morejo privoščiti. Šolnina znaša res le nekaj več kot 4 evre na leto, a starši jih nimajo ...

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.