Iz Saleža na Finsko, da bi nudil otrokom možnost za lepše življenje

Življenje je kdaj pa kdaj čudno. Daniel Piculin je po rodu iz Saleža na Tržaškem. V športnih krogih je bil v začetku stoletja znan kot izvrsten jadralec. Jadral je pri Čupi. Z Jarom Furlanijem sta bila par v razredih 420, 470, 49er. Dosegala sta zelo dobre, če že ne odlične rezultate. Potem so se šolska leta končala, veter je v jadrih splahnel, poklic je zahteval svoje.

Daniel se je zaposlil v podjetju Wärtsilä v Boljuncu, z življenjsko družico Rebecco Ulcigrai je ustvaril družino, ki se je s prihodom sedaj skoraj enajstletne Talise, osemletnega Liama in dveletnega Adana Tylerja v enem desetletju več kot podvojila. Lani je doživela družina Piculin-Ulcigrai pravi zemljepisni potres. Daniel se je preselil v več kot 2600 kilometrov oddaljeno mesto Vaasa na Finskem, ki jo s Trstom druži morje. Toplo obalo Jadrana je »zamenjal« s hladnim Baltskim morjem. Po nekaj mesecih so se mu pridružili še Rebecca in otroci. Najprej so živeli v mestu, februarja so se preselili v lastno predmestno hišo z vrtom, »polnim snega, ki se je začel šele maja taliti.« Nekajkrat so že občudovali tamkajšnje naravno čudo, severni sij.

Marca so časopisi pisali, da naj bi bila Finska »najbolj srečna dežela na svetu«. Daniel Piculin, žena Rebecca in otroci se niso odpravili tja zaradi tega. Vzgib je bil drugačne narave, čeprav je bila želja po boljšem življenju v tej zvezi tehten argument, kot sta Daniel in Rebecca povedala v telefonskem pogovoru.

Zakaj ste se odločili za odhod iz Saleža na Finsko?

Že pred časom smo se nameravali preseliti v tujino in med pandemijo se je ta želja še okrepila. Na Tržaškem smo živeli dobro, a kar se prihodnosti tiče, smo imeli o Italiji dokaj pesimistično zaznavo. S preselitvijo sva želela z ženo nuditi otrokom večje in boljše možnosti, da bi postali državljani Evrope in sveta.

Zakaj prav Finska?

Podjetje Wärtsilä mi je ponudilo mesto z višjo vlogo, kar je predvidevalo preselitev v mesto Vaasa ob Baltskem morju. Že pred to ponudbo smo premišljevali o preselitvi. Četudi brez zagotovljenega delovnega mesta, kar bi bil nekakšen skok v neznano. Potem, aprila lani, je prišlo do te ponudbe, kar sem izkoristil.

Kdaj ste začeli delati v podjetju Wärtsilä?

Leta 2007 sem v Wärtsili opravil diplomsko nalogo iz inženirstva, in sicer raziskavo o vzrokih okvar posameznih delov motorja. Leto pozneje so me sprejeli v službo, postal sem laboratorijski tehnik. Po treh letih sem bil izvedenec za materiale, še dve leti pozneje sem postal odgovoren v laboratoriju za raziskave materialov, leta 2015 pa vodja tega laboratorija. To funkcijo sem ohranil do lani, ko me je podjetje povišalo v menedžerja s tehničnim izrazom Engine Component and Performance. Napredovanje je predvidevalo preselitev iz boljunske tovarne na sam sedež podjetja Wärtsilä tu v Vaasi, od koder vodim skupino inženirjev, ki delujejo v drugi finski tovarni v mestu Turku, in tudi v tovarni Wärtsilä v Boljuncu.

Kakšen je bil vaš prvi stik s finsko realnostjo?

Fince sem že spoznal med svojim vsakodnevnim delom. A tisto je bilo na daljavo. Finci so doma zatopljeni predvsem vase. Niso vsiljivi, vsak živi pač svoje življenje. Če pa se jim predstaviš, ti radi prisluhnejo in se ti odprejo. Naj ponazorim s primerom; če delaš na dvorišču, ne bo Finec zrl vate in radovedno gledal, kaj delaš. Če potrebuješ pomoč in ga zaprosiš zanjo, pa bo takoj priskočil in ti pomagal. Ženo Rebecco so presenetile nekatere finske navade, ker se popolnoma razlikujejo od italijanskih.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.