Italija »pozabila« na svoje vojne zločince

Nekateri italijanski zgodovinarji, začenši z Enzom Collottijem, so takoj po drugi svetovni vojni opozarjali na hudodelstva in zločine italijanske vojske v okupiranih državah. Pri javnem mnenju, da ne govorimo pri politiki, so njihove raziskave naletele na mlačnost in brezbrižnost. Za rušenje mita o Italijanih dobrih ljudeh je bilo treba počakati na znamenito knjigo Angela Del Boce in objavo dokumentov iz t.i. omare sramote. Slednji razkrivajo, kako je povojna oblast, ob podpori in na prigovarjanje zahodnih zaveznikov, sistematično ščitila vojne zločince in preprečila njihovo sodno preganjanje.

V zadnjih letih je bilo o tem napisanih kar nekaj knjig, kot zadnja se je v knjigarnah pojavila knjiga Erica Gobettija I carnefici del Duce (Ducejevi krvniki), ki jo je izdala založba Laterza (175 strani, 18 evrov). Zgodovinar, doma iz Piemonta, je zaslovel s knjigo E allora le foibe?, ki je z naslovom No, kaj pa fojbe? pred kratkim izšla v slovenskem prevodu.

Sovjetska zveza je v okupirani Nemčiji sprožila približno 150 tisoč sodnih postopkov proti nacistom, Angleži in Američani so obsodili več tisoč Nemcev, ki so sodelovali s Hitlerjem, sama Zvezna republika Nemčija je v prvih letih po vojni sodila skoraj dvajset tisoč svojim državljanom.

Kaj pa Italija? Gobetti piše, da je bilo procesov proti vojnim zločincem zelo malo, še tiste so spodbudili zahodni zavezniki.