»Igral sem tudi tik pred smrtjo ali takoj po njej«

Aljoša Saksida dela ali nastopa ob vseh urah – celo poslednjih urah. In nastopa marsikje in z marsikom. Seznam vseh skupin in zborov, s katerimi sodeluje kot pevec, instrumentalist ali zborovodja, je zelo dolg. Zato se je pogovor odvil drugače od prvotne zamisli. Ni bil pogovor le o 30-letnici Kraških ovčarjev, ki so eden najbolj vztrajnih bendov pri nas, pač pa o marsičem drugem. Dobitnik listine Vinka Štrucla za posebne zasluge na instrumentalnem področju je v natrpanem rokovniku dobil prostorček za klepet ob dveh popoldan pred Štalco SKD Vigred v Šempolaju.

Zakaj ste predlagali Štalco?

Ker se lep del mojega dela in glasbenega ustvarjanja, predvsem z mladimi in otroki, že kar vrsto let odvija tukaj.

Mar nista pri vas delo in glasbeno ustvarjanje pravzaprav eno in isto?

V bistvu drži, prepletata se.

Kaj konkretno delate?

Vodim različne zbore in glasbene skupine, vodim tudi glasbene delavnice v vrtcih in osnovnih šolah ...

Ste glasbena spremljava od prvih korakov do poroke ...

(prekine) Tudi na pogrebih.

Ravno to je bilo naslednje vprašanje.

Igral sem tudi tik pred smrtjo ali takoj po njej.

Načrtovano ali naključno?

Naključno. Včasih nastopam v hospicu Pineta. Igram po sobah in nekajkrat se je zgodilo, da so me svojci umirajočega prišli vprašat, če bi pospremil zadnje trenutke njihovega sorodnika, pravzaprav zadnje trenutke in trenutke takoj po smrti.

Igrali ste torej ob mrliču?

Ja, tako.

Kako težko je bilo?

Seveda ni bilo enostavno, sem pa bil nekako že vajen, ker sem že igral na pogrebih. Tudi tam ni lahko igrati, še posebno ko gre za pogreb znanca.

Pred leti so v anglosaškem svetu objavili izsledek, da je skladba Dolly Parton I will always love you, ki jo verjetno najbolj poznamo v izvedbi Whitney Houston, najbolj izvajana skladba na pogrebih. Kaj se pa najpogosteje igra na pogrebih pri nas?

Odvisno je od tega, ali gre za slovensko ali italijansko družino, in če gre za italijansko družino, je odvisno, ali so to Tržačani ali kaj drugega. Je pa tudi dosti priseljencev. Zgodilo se mi je, da sem igral za kitajskega bolnika, mlajšega od mene. Umiral je za rakom.

No, a ko vas prosijo, da nastopite na pogrebu, kaj najpogosteje izvajate?

Naše slovenske narodne pesmi, na primer Kaj ti je deklica ali pa Kje so tiste stezice. To drugo igram predvsem za ljudi, ki so doživeli emigracijo. Kje so tiste stezice je tem ljudem zelo utrnjena v spominu.

Tudi vi, po svoje, neprestano migrirate.

Saj, komaj čakam poletje, da bom delal malo doma in se lotil tega, kar se je nabralo čez šolsko leto.

Kod se v glavnem gibate?

Moje običajne obveznosti v glavnem potekajo v tržaški pokrajini, čeprav že nekaj let vodim tudi goriški upokojenski zbor in moški pevski zbor društva Skala v Gabrjah. Nekaj drugega pa so nastopi.

Po teh sodeč, ste postali »bolj Slovenec« od tega, kar ste bili. Zadnja plošča Kraških ovčarjev ponuja pesmi Prešerna, Kosovela, celo Aškerca ... Kam je izginil Balkan?

Če poslušate, je glasba zmeraj balkanska.

A naslovi so Vrba, Magistrale, Strunam ...

Ta CD je povzetek skladb, ki so nastale ob raznih projektih, recimo ob Prešernovi proslavi, ki jo je na Opčinah režirala Olga Lupinc, mama moje pokojne sošolke Lare. Odločili smo se, da ploščo posvetimo slovenskim pesnikom.

Vi sicer niste uglasbili samo slovenskih pesnikov, tudi prozo ste zlili v glasbo.

Ja, tak primer so pisma Pinka Tomažiča.

Zakaj ste se odločili za uglasbitev Tomažičevih pisem?

Zdel se mi je način, da tiste besede približam ljudem, ki tistih besed drugače ne bi brali. Mislim na mlajše in na starejše.

Ste to naredili po naročilu?

Ne. Sam sem si postavil ta izziv. Bila je taka zanimiva možganska vaja, saj pri pismih seveda ne moremo govoriti o metriki. Tomažiča sem izbral, ker je naša pomembna zgodovinska osebnost in je žal tako kot mnogi pesniki umrl premlad. Sicer je tudi Tomažič napisal nekaj pesmi, z Ovcami na primer pojemo tisto, ki jo je napisal pri 13 letih – Naša pesem je naša svoboda.

Vas bolj zanima književnost ali zgodovina?

Oboje, saj sta vsekakor povezani. Dobra književnost se pač rodi iz določenih zgodovinskih okoliščin.

Od kod izvira to vaše zanimanje?

Iz zavedanja, da bolj si informiran o lastni zgodovini in kulturi – a tudi o vseh kulturah, ki so se tukaj stikale in prepletale –, več znaš. Hkrati ti je bolj jasno, kaj se dogaja okoli tebe in zakaj se dogaja.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.