»Evtanazija straši in razdvaja samo vladajoči razred«

Že pred oddajo 1.239.423 milijona podpisov, kolikor so jih zbrali za predlog referenduma o evtanaziji, se je Marco Cappato, predstavnik društva Luca Coscioni, odpravil na pot po Italiji. Pred kratkim je kot predzadnjo etapo predreferendumske ture obiskal Trst.

Večkrat omenjate razkorak, ki ga opažate med splošnim razpoloženjem ljudi in dejanji njihovih izvoljenih predstavnikov v parlamentu. To velja tudi za evtanazijo.

To je ključna točka, ki zadeva tako politične stranke kot verske organizacije, zlasti Vatikan. A gre za dim v očeh vladajočega razreda, kajti evtanazija je v njihovih predstavah tema, ki ljudi straši in jih razdvaja. Ampak to kvečjemu drži zanje, za pripadnike strank, večine, opozicije, raznih tokov ... ne za ljudi. O tem ljudje odločajo in razmišljajo svobodno, samostojno. Pravica svobodnega odločanja o dokončanju življenja je v Italiji tema, ki združuje. Predvsem zato, ker povezuje več stvari, ki zadevajo izbiro o koncu življenja. Mislim na paliativno oskrbo, na priprave na smrt. Na okoliščine, v kakršnih se je znašla Samantha D'Incà. Da bi se ne znašli brez izbire in brez alternative.

Kar zadeva evtanazijo, večina ljudi, pa čeprav stojijo na različnih bregovih, razlikuje med tem, kar bi želela zase, in nečem, za kar bi bili pripravljeni, da bi z zakonom postalo nekaj vsiljenega, obveznega za vse. V tem se skriva navidezna nenavadnost precejšnje podpore evtanaziji tudi med katoliki. Ne pomeni, da bi se vsi ti ljudje jutri zjutraj radi poslužili te pravice, temveč da veliko katolikov razume in priznava razliko med osebno izbiro in nečem drugim, kar bi zakon nalagal vsem. To je osišče referenduma.

Pri pripravljalnih dejavnostih za referendum je sodelovalo veliko mladih, to ste večkrat izpostavili. Kako spričo očitkov o brezbrižnosti in apatiji, ki pogosto letijo na mlade, komentirate to dejstvo?

Marsikdo bo najbrž pomislil, da je do presenetljivega odziva mladih prišlo zato, ker so mladi in trpljenje ali smrt občutijo kot nekaj zelo oddaljenega, kar jih napeljuje v nepremišljene odločitve v zvezi s tem. Mogoče za nekatere to res drži. Osebno pa mislim, da je za mnoge dejansko obratno. Mladi se ne sprijaznijo z mislijo, da se bodo stvari prej ali slej spremenile. Ne. Spremeniti se morajo zdaj.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku