Lucia Germani je na kuhinjske stene obesila fotografije otrok in vnukov. Iz kota pa milo motri pokojni mož Fabio Scropetta. Zato je kar nekaj parov nasmejanih oči spremljalo pogovor v ljubki hiši v Romjanu. Kot bi vsi želeli poslušati življenjsko zgodbo te zadnje Mohikanke.
Lucia Germani je namreč zadnja predsednica ugašajočega slovenskega društva v Tržiču. Tam, kjer ni več Trst in kjer še ni Furlanija. Laško. Ne tisto štajersko Laško, kjer varijo pivo. To Laško je za Slovence bistveno bolj sušno.
Zadnji ugasne luč, pravijo. Ste to vi?
Meni je žal. Ne zmorem več, nimam energije. Imam 83 let. In ni odziva. Ni od-zi-va! Že pred covidom se je začelo, potem je ta pandemija zadala tak udarec, da ni več kaj ...
Čigavega odziva ni?
Ljudi. Zmeraj smo v društvu v glavnem imeli starejše. Nekateri so umrli, nekateri ne gredo več od doma, po covidu še posebej.
Imate približno oceno, koliko Slovencev še živi v Tržiču?
Ljudi, ki imajo slovenske korenine, je dosti. A so se asimilirali in postali Bizjaki. Tudi moji otroci čutijo, da so Bizjaki.
Bizjak ni isto kot Italijan, kajne?
Ne, Bizjaki so mešanica. Bežijo. Bizjaki so tisti, ki bežijo. Tudi jaz sem navsezadnje zbežala.
Od kod, kdaj?
Ko sem se poročila, leta 1965. Živela sem v Trstu, a sem se potem preselila v Tržič, ker je mož delal tu v Enelu.
Mož je bil po rodu Istran, kajne?
Iz hrvaške Istre.
Ta poroka verjetno ni bila ravno običajna v tistem času.
U, ne. Moja mama mi je očitala, da izmed vseh, kar sem ji lahko, sem izbrala prav »esula«.
Je potem sprejela zeta?
Ja. Rekla je, da je on bolj dober od mene. Bila je zelo zadovoljna z njim. Naučil se je slovenščine in, ko smo hodili k njej na obisk, je bral Primorski dnevnik. Tudi s prijateljicami se je hvalila: »Čita Primorski!« Bil je bolj Slovan od mene. On je tudi predlagal, da bi šli živet v Doberdob, da bi otroka obiskovala slovensko šolo. A meni se ni dalo v Doberdob.
Vaša otroka govorita slovensko?
Ne, ne (dolg premolk). Naredila sem to napako in ... Tako je.
Vam sin in hčerka očitata, da ju niste naučili slovenščine?
Zdaj ja, predvsem hčerka. Ne razume, zakaj sem ji naredila to ... Sin, ki zdaj živi v Peruju, bi se rad vrnil domov in bi svoji hčerki, moji »Peruvjanki«, dal v slovensko šolo.
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.