Di Maio in Logar delovala zelo uglašeno

Če odmislimo napetost, do katere je ob izbruhu pandemije prišlo marca leta 2020 ob enostranskem slovenskem zaprtju meje z Italijo, so italijansko-slovenski odnosi v zadnjih štirih letih potekali po normalnih tirnicah. V Rimu so se od leta 2018 zamenjale tri vlade, v Ljubljani dve, kar pa ni vplivalo na odnose med državama, ki ostajajo odlični in brez odprtih vprašanj. Sosedi vežejo skupni interesi pogledi na evropsko in svetovno politiko, vključno z vojno v Ukrajini, dobrososedski odnosi so ugodno vplivali tudi na slovensko manjšino v Italiji in italijansko v Sloveniji. Brez tako dobrih odnosov med državama, njunima predsednikoma in vladama, danes ne bi govorili o vrnitvi tržaškega Narodnega doma slovenski narodni skupnosti.

Za krmilom italijanske diplomacije sta od parlamentarnih volitev stala Enzo Moavero Milanesi in aktualni minister Luigi Di Maio, v Sloveniji sta od zadnjih volitev zunanjo politiko krojila Miro Cerar in danes odhajajoči Anže Logar. Logar je na svoji prvi zunanjepolitični preizkušnji v odnosu do Italije dosledno nadaljeval po Cerarjevi poti, Di Maio pa se je zgledoval po svojih predhodnikih. Skratka, nobenih odstopanj od že ustaljenih usmeritev, čeprav so v obeh državah v zadnjih štirih letih, kot rečeno, vlade nekajkrat zamenjale politično barvo.