Danijel Malalan je direktor Slovenskega stalnega gledališča.
Čemu tak mačehovski odnos vlade do gledališč in kinodvoran?
Odgovora na to vprašanje nimam, je pa v gledaliških krogih res veliko nezadovoljstva nad ministrom za kulturo Dariom Franceschinijem. Njegova potrditev na ta položaj v Draghijevi vladi je zato za marsikoga bila novo razočaranje.
Kako je skorajda celoletno mirovanje učinkovalo na italijansko gledališko sceno?
V vsem hudem želim videti srečo v nesreči: zaradi dolgega mirovanja so italijanski igralci, ki večinoma delajo projektno, zato po poteku pogodbe nimajo nobenega »kritja«, razumeli, da je tak sistem nevzdržen in ga je treba spremeniti. Drugačen sistem zaposlovanja, ki ga imamo pri SSG, kjer so pogodbe sezonske, pa je omogočil nadaljevanje delovanja, delo na novih predstavah, skratka odvija se vse, samo predstav ni. Druga gledališča pa tega niso mogla, ker niso sklepala novih pogodb.
Si ljudje želijo povratka v gledališča?
To je subjektivno, a zdi se mi, da si ljudje želijo druženja. Odziv na poletne dogodke je npr. bil nad pričakovanji.
Naj torej gledališča odprejo čim prej?
V srednjem veku v postnem času gledališča niso smela delovati. Zgledujmo se po tem in upajmo, da se po veliki noči v gledališča vrne življenje. Mi smo ves ta čas delali in smo pripravljeni, smo v nizkem startu, kot bi se reklo.
Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.