Italijanskega predsednika Carla Azeglia Ciampija je leta 2000 tedanji slovenski predsednik Milan Kučan pozval k skupnemu spravnemu dejanju z udeležbo najvišjih predstavnikov Italije, Slovenije in Hrvaške. Kvirinal se na Kučanov predlog ni odzval, pač pa je Ciampi leta 2004 (Kučana je medtem nasledil Janez Drnovšek) vzel resno v pretres možnost skupnega »spominskega romanja« s predsednikoma Slovenije in Hrvaške, o katerem je prvič tekla beseda na tajnem sestanku visokih funkcionarjev treh držav na tržaški prefekturi januarja 2005. Ciampi, Drnovšek in Stipe Mesić naj bi obiskali tržaško Rižarno, nekdanje italijansko taborišče v Gonarsu, bazovsko fojbo in - na zahtevo Ljubljane - tudi spomenik štirim bazoviškim junakom.
Iz tega potem ni bilo nič, ker je italijansko zunanje ministrstvo postavilo veto na Ciampijevo namero oziroma jo je pogojevalo z rešitvijo vprašanja vračanja nepremičnin ezulom, ki je močno vplivalo na odnose med Rimom in Zagrebom. Italijanski zunanji minister v vladi Silvia Berlusconija je bil takrat vodja Nacionalnega zavezništva Gianfranco Fini, ki je bil zaradi ezulov jezen na Hrvate. Ciampijev svetovalec Antonio Puri Purini, ki ga v knjigi Nel cantiere della memoria (V delavnici spomina) citira Federico Focardi, je prepričan, da je Farnesina vse zamrznila predvsem zaradi zahteve Slovenije, da bi se trije predsedniki v Bazovici poklonili tudi ustreljenim slovenskim antifašistom.