»Če te je strah igle, to povej«

Nekateri se zelo bojijo igel. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika ustreznega izraza še ni, ampak na Slovenskem se uveljavlja strokovni termin tripanofobija. Ta oblika fobije povzroča tesnobo, strah ali celo omedlevico ob pogledu na iglo, kri in vse, kar je povezano s tem. To težavo naj bi imelo okrog pet odstotkov ljudi. Tržaški psiholog Iztok Spetič se klicu za pogovor na to temo ni čudil.

Kaj storiti, če se hočeš cepiti, a se hkrati bojiš vboda?

Pomaga, da tistemu, ki te bo cepil, takoj poveš, da te je strah. Ne smeš se sramovati.

Je potem dobro, da ko stopiš v prostor, kjer te bodo cepili, takoj poveš, kaj te muči?

Tako. Seveda je ključno, da ne gledaš igle, ampak tisti, ki imajo ta strah, tega tako ali drugače ne delajo. Odstotek tistih, ki se bojijo, je razmeroma nizek, a strah zna biti zelo velik. Dogaja se, recimo, tudi ljudem, ki so zelo močni ali velike postave. Tudi taki lahko padejo v nezavest. Kdor daje injekcije, to težavo pozna. Zato običajno vsakega vprašajo, ali se boji. Tiste, ki priznajo strah, potem skušajo pomiriti.

Je strah pred injekcijo prirojen, podedovan ali je posledica kakšne travme?

Dejavnikov je več. Če si že kdaj imel neprijetno izkušnjo, je potem dokazano, da je strah povezan s tem. Lahko pa gre tudi za prirojen strah. Se pa tudi zgodi, da nekdo sploh ne čuti odpora do injekcije, ko pa pride trenutek, pade v nezavest. Pravega odgovora še ni.

Če se bojiš igle, niso problematične samo minute, ko sediš v čakalnici in naslednji trenutki, ko stopiš pred zdravnika ali bolniško sestro. Tudi dnevi in tedni pred naročenim cepljenjem so lahko težki. Iz lastne izkušnje vem, da se lahko pojavi nespečnost ...

Najbolje je, da se pogovoriš z osebo, ki ti je blizu. Pogovor vedno olajša.

Oseba, ki ti je blizu ... Partner, prijatelj?

Da, nekdo, s katerim imaš dovolj intimen odnos. Če z nekom deliš svoj strah, vsaj delno pomaga, da ta strah premagaš. Hkrati je pomembno, da misel na iglo vržeš iz sebe. Napačno bi bilo, če stalno misliš na to, kaj te čaka. Podobno je, recimo, ko se nekdo zelo boji izpita. Na dan izpita, boš pet minut v paniki, a pomembno je, da ne misliš tedne in tedne, kako bo.

A te dni čim prižgeš televizor, se na ekranu pojavijo prizori cepljenja. Kaj storiti? Gledati in se skušati privaditi? Ali takoj preklopiti na drug kanal?

Važno je, da se znaš poslušati. Ko nastopi neka destabilizacija, ki jo lahko povzroči prizor injekcije na TV, lahko poskusiš in pogledaš. A v poročilih običajno pokažejo več takih prizorov, tudi deset. To bi bilo že pretiravanje. Poskusi pogledati enega, potem opusti in se raje pogovori z nekom.

Kako pa naj se vede tisti, ki je v vlogi poslušalca?

Če ti nekdo reče, da se boji igle, ga moraš poslušati. Pri tem je važno, da si predvsem poslušalec ne pa sodnik.

Ne smemo torej reči »kaj se bojiš, saj ne bo nič« ...

Ne. Sprejeti moraš strah osebe, ki ti zaupa svojo težavo, in pokazati zanimanje. Če nekomu rečeš »ne bo nič hudega«, mu ne pomagaš, ampak mu sporočaš, da nisi točno razumel, kaj se mu dogaja. Ravnati moraš kot z otrokom. Poslušati je treba – z zanimanjem in z radovednostjo.