»Če ne bi bilo prijateljice, ne bi si upala poslati prijave«

Tina Renar je diplomirala iz tolkal in magistrirala iz glasbene didaktike. A izstopa tudi podatek, da je edina zamejska pevka v Perpetuum Jazzilu, znamenitem zboru brez instrumentalne spremljave. Tega ne obeša na veliki zvon, kakor niti drugih dosežkov. Za nasmeškom in zgovornostjo se očitno še skriva nekaj plahosti, ki izgine samo na odru.

Na tržaškem konservatoriju ste diplomirali iz tolkal. Tudi v glasbi veljajo stereotipi, da so nekatere stvari samo za moške ali samo za ženske?

Tako je. Na konservatoriju so me dolgo spraševali, ali sem pianistka ali flavtistka.

Ni bilo drugih tolkalk?

Moških je bilo precej več, a bili sta tudi dve ženski, ena Furlanka in ena Romunka. Obe dobri. Nato sta prišli še dve.

Res pa je, da so v najznamenitejših rock bendih bobnarji, ne pa bobnarke ...

V tistih najbolj znanih bendih res ni žensk. A Zucchero ima bobnarko, in ko sem šla na koncert Hansa Zimmerja, sem ugotovila, da ima okrog sebe le tolkalke.

Kdaj ste se začeli zanimati za tolkala?

Precej pozno. Do 18. leta sem igrala klavir. Živela sem blizu Soščeve hiše, kjer ima vaje Godbeno društvo Prosek in sem ob torkih zmeraj poslušala godbo. Dva godbenika sta me nekega 30. aprila, ko je bil na Proseku miting, vprašala, ali bi prišla spremljat godbo za eno pesem. Potem pa se je zgodilo tisto tipično ... »Že ker igraš klavir, saj ksilofon je ista stvar ... «

Izhajate iz glasbene družine?

Sploh ne. No, moja mama je v mladih letih igrala klavir, tako kot marsikdo. Doma smo imeli klavir.

Kateri so bili potemtakem vaši prvi glasbeni koraki?

Pri treh letih. Najprej v Trebčah z Vilmo Purič in nato v Križu z Jano Drassich sem vadila v otroških zborih. S Claudio Sedmak in Ingrid Sedmak pa sem začela spoznavati glasbo tudi skozi ples.

Običajno se zgodi, da prej ali slej zaradi glasbila opustiš petje ali obratno. Z vami se to ni zgodilo ...

Res je. Verjetno je to posledica tega, da »mojega« petja ni na konservatoriju.

Katero je »vaše« petje?

Pop, zabavno. V Trstu obstaja samo študij iz opernega petja in jazza. Vedela sem, da če bi petje začela študirati, torej da bi se z njim morala študijsko ukvarjati, mi ne bi bilo več všeč. Sem pa vseeno hotela zaključiti študij iz glasbe. S klavirjem ni šlo ne naprej ne nazaj, zato sem izbrala tolkala.

Kako ste hkrati pilili petje?

Najprej v zborih, nato z Andrejko Možina na Glasbeni matici in nato še z Aleksandro Pertot, ko sem se slučajno priključila Ženski vokalni skupini Barkovlje.

Odraščali ste vzporedno z razmahom resničnostnih šovov. Ste jih gledali?

Meni je bila zelo všeč oddaja Saranno famosi. Prvo sezono so nastopajoči morali peti, plesati in recitirati. Ko pa so oddajo spremenili, da so se nastopajoči usmerili samo v eno, sem zmeraj redkeje gledala.

Kaj pa X factor?

Tudi tistega sem se naveličala, ker je preveč šova.

Menite, da je televizijsko igranje s čustvi žaljivo do glasbe?

Včasih se mi zdi, da je tako. Tudi sporočilo, ki ga dobijo gledalci, je napačno. Tudi če imaš najlepši glas na svetu, bo zmeraj treba vlagati veliko truda. Tudi teorija je pomembna.

No, kako vam je uspelo priti v Perpetuum Jazzile?

Andrejka Možina me je opozorila na ta zbor. Šla sem na koncert v SSG, potem še na Opčine. To je bilo pred kakšnimi 15 leti. A po nekaj letih mu niti nisem ravno dosti sledila, ker ... Tisti občutek: rada bi bila tam, rada bi poskusila, a mogoče mi ne uspe ... Potem pa mi je prijateljica rekla, da bo že ona poslala videoposnetek z mojim glasbenim nastopom.

Lahko razkrijete njeno ime?

Kim Furlan. Seveda sledi še avdicija, na kateri preverijo razpon, ali znaš v ritmu ploskati in migati z nogami desno-levo, dajo pa ti tudi nekaj taktov pesmi, ki se je moraš naučiti na pamet.

Če ne bi bilo Kim Furlan, ne bi peli v Perpetuum Jazzile?

Verjetno ne. Ne bi si upala poslati prijave, razmišljala bi, zakaj bi med tolikimi izbrali prav mene.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.