»Negativna izkušnja iz Tokia mi je pomagala, da sem zavihal rokave«

Z Matteom Parenzanom sva se prejšnji četrtek srečala v zgoniškem športnem centru. Izbira ni bila naključna, saj se je pred 12 leti v tej dvorani tudi začela njegova športna pot. Njegovi začetki so bili sicer težavni zaradi vsesplošne šibkosti zaradi bolezni, danes pa lahko zapišemo, da so bili hkrati tudi odrešilni. »Zelo rad ponavljam, kako je bil zame šport najboljše zdravilo, takega znanost ni nikoli iznašla,« pravi danes fizično in psihološko močnejši Matteo Parenzan. Openc, ki bo pri 21 letih že drugič nastopil na paralimpijskih igrah, je včeraj odpotoval v Pariz. Tokrat s težjim nahrbtnikom, saj bo tam nastopil kot aktualni evropski in svetovni prvak.

Matteo, boste v Parizu z ostalimi člani ekipe nastanjeni v olimpijskem naselju?

Tako, živel bom v olimpijskem naselju, drugič po Tokiu. A bo letos gotovo drugače. V Tokiu je bilo veliko omejitev zaradi pandemije, publike ni bilo, prebivalci pa so zunaj dvoran glasno protestirali zaradi visokih stroškov iger. V Parizu pa bomo končno tudi mi igrali pred zapolnjenimi tribunami. V Franciji podobno kot v Aziji zelo radi spremljajo namizni tenis.

Kako je pomembno, da ste že doživeli olimpijski krst?

Zelo. V Tokiu sem se veliko naučil. Predvsem vem, kakšnih napak ne smem ponoviti. V Tokiu je bilo vse novo, olimpijsko naselje posebno doživetje in vse to je zmanjševalo mojo zbranost. Seveda sem imel kot zadnji kvalifikant povsem drugačne cilje in pritisk. Letos bo drugače. Cilji so seveda drugačni. Sem aktualni evropski in svetovni prvak, zato se želim pomeriti v boju za kolajno.

Kako se spominjate svoje prve paralimpijske izkušnje?

Rezultatsko je bil polom in ravno ta negativna izkušnja mi je močno pomagala, da sem nato zavihal rokave. Po tistih dveh porazih v skupini sem do danes izgubil vsega le štiri dvoboje. To dokazuje, da nisem napredoval samo tehnično in taktično, ampak tudi mentalno, četudi imam samo 21 let.

Kaj se je spremenilo v teh treh letih?

Predvsem odnos. Ko enkrat doživiš tako negativne občutke, se nato ves čas boriš, da se to ne ponovi. Seveda ni vse v zmagi, pomembna je tudi zabava, a ko zmagaš, so občutki zagotovo prijetnejši. V Tokiu je bil naposled najlepši dan zadnji, saj sem bil na zaprtju iger zastavonoša. Tudi ta izkušnja mi je dala dodatno motivacijo, da sem v naslednjih letih napredoval med najboljše na mednarodni sceni.

Če bi danes odigrala tekmo Matteo iz Tokia in Matteo, ki ga čaka pariški nastop, je »Parižan« gotovo boljši?

Zagotovo bi zmagal pariški Matteo, saj je v zadnjih letih dokazal, da zna ohraniti mirno kri v pomembnih trenutkih. V Lignanu sem pred meseci tako dobro zbranost pogrešal in v četrtfinalu tudi izgubil. To kaže, kako so majhne razlike med tekmeci in kako je pomembno ohranjati najvišjo koncentracijo ves čas. Tehnično sem tudi napredoval, treniram tudi do osemkrat na teden. Bolj sem konstanten v igri, prav tako pa ne popustim, če zaostajam. Sicer pa stremim po tem, da vsak niz začnem zelo prepričljivo in s tem nasprotniku odvzamem sigurnost.

Nastope začenjate v osmini finala 2. septembra. Kaj bo ta dan pomembno?

Začeti moram prepričljivo. Najpomembnejši tekmi bosta ravno prvi dve, osmina finala in četrtifinale. Če izgubiš, se odpraviš v anonimnosti domov, če zmagaš, pa boš med zmagovalci s kolajno. Prva zmaga bo pomembna tudi zato, da spoznam novo okolje. S kom bom igral, bom izvedel šele po žrebu 30. avgusta.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku