»Če ne bi bila pisateljica bi bila mogoče slikarka«

Pisateljica Evelina Umek se je rodila v Trstu in tu tudi odraščala, konec 50. let pa odšla v Ljubljano na študij slavistike. Zaposlena je bila v založništvu in na RTV Slovenija, kjer je bila do upokojitve tudi odgovorna urednica otroškega in mladinskega programa. Veliko je prevajala iz italijanščine v slovenščino (na primer Giannija Rodarija in Dacio Maraini) ter podpisala številne radijske oddaje za otroke in mladino, televizijske scenarije, pravljice in romane. Omeniti velja vsaj knjige in TV serijo o Radovednem Tačku, biografski roman o Marici Nadlišek Bartol (Po sledeh fate morgane) ter zbirko kratkih zgodb Mandrija in druge zgodbe, za katero je leta 2004 prejela nagrado vstajenje.

Katera je vaša največja odlika?

Delovna disciplina, ki mi omogoča tudi kakšno urico brezdelja, pozornost, empatija.

Katero odliko najbolj cenite pri moškem in katero pri ženski?

Pri obeh spolih cenim poštenost do sebe in do drugih, iskrenost.

Katera je vaša največja šibkost?

Nepotrpežljivost, ki jo skušam krotiti.

Kaj najraje počenjate?

Tega je kar veliko: berem, se sprehajam (takrat so moji možgani najbolj aktivni), se pogovarjam, gledam filme, pletem ...

Česa vas je najbolj strah?

Bolezni in sovraštva, ki se razrašča v družbi in ga ženeta ignoranca in aroganca.

Kako si predstavljate popolno srečo?

Popolne sreče ni, so samo trenutki sreče, ki jih je treba ujeti.

Kako pa največjo nesrečo?

Kar se danes dogaja v svetu, nas lahko pripelje do največje nesreče, do spopadov, do še večjega uničenja našega planeta, do rastoče revščine.

Ko bi lahko bila kdo drug, bi bila ...?

Mogoče slikarka.

Kje bi najraje živeli, če ne bi živeli v Ljubljani?

V Trstu.

Celoten intervju v včerajšnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.