Iz razlik ustvarimo najboljše

Tretji večer cikla Mozaiki Evrope v goriškem Kinemaxu je ponudil poglobljen razmislek o odnosu med slovensko in italijansko narodno skupnostjo v obmejnem prostoru, kjer spomin igra ključno vlogo.

Torkov dogodek v organizaciji Furlanskega stalnega gledališča je združil poetičnost filma in globino razprave ter pokazal, kako lahko umetnost in kultura postaneta most med različnimi identitetami. Večer se je začel s pozdravom Antonia Devetaga in nato s projekcijo kratkega filma Francesca režiserja Francesca Macedonia. Kratkometražec, opisan kot goriška »nouvelle vague«, osvetljuje tako oddaljenost kot potencial za dialog med dvema svetovoma, ki sta sobivala v istem mestu.

Sledila je razprava z naslovom Biti Italijan, biti Slovenec v Gorici, ki je obravnavala odnose med jezikovnimi skupnostmi v 20. stoletju. Spregovorili so zgodovinar Lucio Fabi, raziskovalec zgodovinskega spomina Alessandro Cattunar in namestnik direktorja Pokrajinskih muzejev Saša Quinzi. Pogovor je vodil Igor Devetak, odgovorni urednik Primorskega dnevnika.

Lucio Fabi je poudaril, da je bila Gorica pod Habsburžani stičišče jezikov in kultur, vendar so odnosi med italijansko in slovensko narodno skupnostjo s prvo svetovno vojno in vzponom fašizma prešli iz kulturne in gospodarske tekmovalnosti v ideološko nasprotovanje. Alessandro Cattunar je izpostavil, kako so spomini iz obdobja pred fašizmom pogosto združevali obe skupnosti. »Veliko pričevalcev, tako Italijanov kot Slovencev, je opisovalo Gorico kot mesto mešanih družin in večjezičnih ljudi, ki so bili ponosni na svojo obmejno identiteto,« je povedal in nadaljeval: »Fašizem je spremenil ta prostor v trdo mejo, izničil razlike in poskušal popolnoma poitalijančiti vse vidike življenja. To je globoko zaznamovalo spomine obeh skupnosti.« Spomini na ključne zgodovinske dogodke, kot sta prihod nacistov in osvoboditev mesta, so podobno razdvojeni. »Slovenci podrobno opisujejo politike raznarodovanja, med katerimi je bila prepoved uporabe maternega jezika, medtem ko se italijanski pričevalci teh tem pogosto sploh ne dotaknejo, kot bi bile izbrisane iz njihovega spomina.«

Ponuja se možnost zbližanja

Fabi je izpostavil pomen zgodovinske natančnosti in dostopa do različnih virov, kar omogoča bolj uravnoteženo razumevanje zgodovine. Kot primer je navedel prizadevanja za leto 2025, ko bosta Gorica in Nova Gorica skupaj postali Evropska prestolnica kulture. »To bo edinstvena priložnost za pripovedovanje skupne zgodovine in ohranjanje raznolikosti spominov,« je poudaril. Dodal je, da bo spomin vedno subjektiven, saj ga oblikujejo osebne in družinske izkušnje.

Saša Quinzi je izpostavil zgodovinski pomen večjezičnosti v Gorici, kjer so jeziki sobivali in omogočali dialog med družbenimi sloji. »Že v srednjem veku so plemiči spodbujali svoje otroke, naj se učijo kranjščine, saj je bila koristna za diplomatska pogajanja,« je dejal. Prav tako je opozoril na pomen umetniških iniciativ v začetku 20. stoletja, ki so krepile slovensko kulturno identiteto in povezovale različne skupnosti. »Umetnost ni le odraz družbene stvarnosti, ampak tudi most med ljudmi,« je poudaril.

Dogodek je pokazal, kako pomembno je nadaljevati z raziskovanjem in pripovedovanjem zgodovine Gorice, da bi bolje razumeli preteklost in gradili prihodnost na dialogu in sodelovanju. »Biti Slovenec in Italijan hkrati je izziv, a tudi priložnost,« je zaključil Igor Devetak z navedbo Darka Bratine. »Omogoča nam, da cenimo svoje razlike in iz njih ustvarjamo najboljše.«