Lektorica angleščine in italijanščine na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Nina Gorenc je izvedenka na področju politične retorike.Kot gostujoča profesoria je govore predsednikov ZDA razčlenila tudi na rimski univerzi La Sapienza.
V magistrskem delu ste analizirali retoriko Ronalda Reagana, v doktorski disertaciji pa ste proučili, kako so ameriški predsedniki v obdobju 1948–2009 utemeljevali vojaške intervencije. Od kod to zanimanje za predsednike ZDA?
Diplomirala sem iz jezikov in sem po spletu okoliščin končala v službi na Fakulteti za družbene vede. Magisterij naj bi delala iz slovnice, a sem po prihodu na FDV ugotovila, da bi bilo veliko bolj zanimivo in uporabno, če svoje znanje razširim. Iskala sem neko pot, našla sem jo v ameriških študijah. Spoznala sem politologijo in potem iskala neko presečno množico med jezikom in politologijo. To je politična retorika. No, Ronald Reagan se mi je zdel zanimiv, ker je vsaj do nedavnega veljal za najbolj uspešnega in priljubljenega predsednika, mi v Evropi pa smo ga doživljali kot hecno figuro. Tudi meni se je njegov predhodnik Carter zdel precej bolj ...
Uglajen?
Da, umirjen. Reagan pa je bil čisto drugačen. Da ga bom analizirala, sem se odločila, potem ko sem prebrala njegovo izjavo, da ni nenavadno, da je on, filmski igralec, postal predsednik, pač pa da ga čudi, da so pred njim postali predsedniki ljudje, ki niso bili igralci. Reagan je predsedniško vlogo imel za igralski dosežek.
Kateri predsednik je najbolj izstopal po retoriki?
Meni je gotovo najljubši Obama, ker ima naravno karizmo, dober način pripovedovanja. Lepo ga je brati in poslušati. Sem pa skozi doktorat ugotovila, da retorične sposobnosti še ne pomenijo, da se besede prenesejo v dejanja. Zaradi političnega sistema in delitve oblasti je med besedami in dejanji pravo morje vmes, kot pravijo Italijani.
Zanimiv je tudi Kennedy. Začel je televizijsko ero. Kamera ga je ljubila, on pa je osvojil medij, tako kot je pred njim Roosevelt osvojil radio. Roosevelt ni bil telegeničen, bil je tudi bolan, imel pa je lep glas, pravi za radijski medij.
Lahko že kaj rečete o Joeju Bidnu? V otroštvu je jecljal, to težavo je premagal, a med soočenji v predsedniški kampanji se mu je večkrat zatikalo ...
Kot prvo je treba vedeti, da sta retorika volilne kampanje in predsedniška retorika zelo različni. Pa ne samo v ZDA, povsod. Guverner New Yorka Mario Cuomo je rekel: »You campaign in poetry, you govern in prose.« Res je tako, v kampanji vsi sadijo rožice, kar je poezija, a kot postaneš predsednik, se retorika mora spremeniti, postane proza. Težava Bidnove retorike med soočanji je bil Trump, ki tako grobo krši bonton in laže, da se je nemogoče pogovarjati.
Predsedniško retoriko pa Biden očitno obvlada. Takoj po napadu na kongres 6. januarja je nastopil z videosporočilom, v njem je očitno tudi improviziral, in ta nastop so mnogi pohvalili.
Da, ima izkušnje, z umirjenim govorom pa zna doseči empatijo. Ne žali, je discipliniran. Ne bom rekla, da je Biden idealen, je pa za ZDA, ki so razklane kot še nikoli, vsekakor dobra izbira.
Vas zanimajo samo govori v ZDA ali tudi na naši celini?
Ukvarjala sem se tudi z italijansko politiko, Berlusconijem, populistični govori ... Govorov slovenskih politikov pa še nisem analizirala. Ni bilo še priložnosti, ampak niti pravega veselja.
Saj, razen Kučanovega »danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, se zdi, da v slovenski politiki ni bilo izrazitih govorov ...
Da, pa tudi s prehodom na družbena omrežja so klasični govori izgubili sporočilno vrednost. Naš premier v glavnem samo tvita, njegovi govori pa so »copy-paste« ali neka njegova poetičnost, ki je živa žalost. V Sloveniji res ne vidim nikogar, ki bi izstopal. Žal smo postali prepoznavni samo s tviti, ki nam delajo sramoto.
Kaj pa v Italiji, obstaja retorično zanimiv politik?
Zelo zanimiv se mi je zdel govor, ki ga je imel Giuseppe Conte v senatu, ko je bilo konec vlade s Salvinijem. Do takrat se mi je zdel Conte medel, s tistim govorom pa je Salviniju dal lekcijo kulture in komunikacije. To je bil svetel, nepopulističen govor.