Italijanski predsednik Giorgio Napolitano je v svojem govoru v slovenskem parlamentu citiral dve slovenski osebnosti: Franceta Prešerna in Cirila Kotnika. Prvega kot znanilca vrednot miru, Kotnika pa je po predsednikovem mnenju simbol italijansko-slovenskega prijateljstva. Mediji v Sloveniji so žal v glavnem prezrli omembo Kotnika, čeprav jim je Napolitano ponudil edinstveno priložnost, da bi javnosti predstavili lik človeka, ki je v Sloveniji malo poznan in zaradi tega tudi malo cenjen. Pri nas ga poznamo predvsem po zaslugi novinarja Iva Jevnikarja, v Italiji pa zaradi slavnega vnuka Walterja Veltronija (prej predstavnika KPI in danes poslanca Demokratske stranke), ki o starem očetu precej govori v knjigi-intervjuju La bella politica (Lepa politika).
Pomagal je Judomin antifašistom
Ciril (Čiro) Kotnik (1895-1948) je bil rojen v Ljubljani, živel je tudi v Trstu, nakar je v Rimu študiral medicino (tam je spoznal bodočo ženo Mario Tomassetti) in se potem zaposlil na diplomatskem predstavništvu tedanje kraljevine Jugoslavije v Italiji in v Vatikanu. Med vojno so ga nacisti aretirali (bil je zaprt v zloglasnem zaporu v Ul. Tasso, kjer ni izdal sodelavcev), ker je pomagal sonarodnjakom, ki so se skrivali v Rimu, italijanskim antifašistom in Judom. Pretrpel je mučenje gestapovskih rabljev, kar ga je prezgodaj spravilo v grob (bil je star 52 let). Njegova žena je umrla 30 let kasneje. Oba sta pokopana na pokopališču v Aquili v Abrucih, od koder je bila doma družina Tomassetti.
Jevnikar je v Mladiki objavil arhivske dokumente, ki pričajo o Kotnikovi pomoči preganjenim antifašistom, jugoslovanski diplomat pa je bil v Rimu pod stalnim nadzorom tajne komunistične službe Ozna, ki mu je očitala klerikalne in celo četniške simpatije. Daleč od tega. Kotnik je bil po miselnosti in političnem prepričanju sicer protikomunist, ko je pomagal pa ni gledal, če je človek potreben pomoči komunist ali monarhist.
O Kotnikovem delu za reševanje in finančno pomoč Judom in antifašistom je zelo malo napisanega, nekaj podatkov - piše Jevnikar v Mladiki - lahko najdemo v spominskih zapisih prizadetih. Jevnikar citira Settimia Soranija, predsednika židovske organizacije Delasem, ki so ga gestapovci aretirali prav na domu Cirila Kotnika. Zveza italijanskih judovskih občin je aprila 1955 posmrtno podelila slovenskemu diplomatu zlato kolajno v znak hvaležnosti.
V arhivu ministrstva za notranje zadeve v Sloveniji je hranjeno pismo Milka Brezigarja in Janka Kralja (oba Čirotova prijatelja) bivšemu ministru Mihi Kreku o Kotnikovi rimski dejavnosti. Že od spomladi 1942 je Kotnik reševal jugoslovanske oficirje, ki so pobegnili iz italijanskih taborišč in so se skrivali v Rimu. Priskrbel jim je nove dokumente in tudi finančno pomagal. Po kapitulaciji Italije, ko je Rim padel pod nacistično zasedbo, je Kotnik sklenil dogovor z italijanskim odporniškim gibanjem (CLN). Italijani so se obvezali, da bodo ščitili italijanske diplomate v Rimu, Kotnik pa se je zavezal, da bo posredoval italijanskim partizanom koristne informacije v boju proti Nemcem.
Iz arhivskih dokumentov izhaja, da je Kotnik pomagal tudi Američanom, Britancem in Francozom, ki so se skrivali v italijanskem glavnem mestu. Na prošnjo angleškega veleposlaništva je npr. pošiljal denar britanskim vojnim ujetnikom. Rimska židovska občina ga je po osvoboditvi uradno povabila v mestno sinagogo ter ga na posebni slavnosti počastila kot svojega velika dobrotnika.
Da je Kotnik veliko naredil v boju proti nacifašizmu je morala na koncu priznati tudi Ozna, ki je sicer veleposlanika v Vatikanu obravnavala kot reakcionarja in kot pristaša Draže Mihajlovića. Z dokajšnjim rizikom, piše v dokumentu Ozne, ki ga navaja Jevnikar, je Kotnik septembra 1943 organiziral podporo internirancem. Obveščevalna služba priznava, da Kotnik med zasliševanjem ni ničesar priznal, kljub temu da je bil pretepen. Obsojen naj bi bil na smrt, za njegovo rešitev naj bi posredoval sam papež, beremo v poročilu Ozne, za katero je v Rimu tedaj delal “Melhior”, umetnosti zgodovinar, po vojni diplomat SFRJ Franc Kos (1912-1966). Za Kotnika se je po vojni zanimala tudi Udba, ki ga uvršča med sodelavce britanskih tajnih služb.
Tri hčerke in slavni vnuk
Ciril Kotnik in Maria Tomasetti sta imela tri hčerke, katerim sta dala slovenska imena. Ivanka (poročena Veltroni je umrla leta 1993), Danica (umrla je v 12. mesecu starosti) in Darinka (Dara), ki po bogati poklicni poti v Italiji, živi v Kanadi. Po poklicu je novinarka, ukvarjala se je tudi s politiko in napisala nekaj knjig.
Veltroni, ki ni poznal svojega nonota, je o Čiru Kotniku večkrat javno spregovoril, omenja pa ga tudi v svoji uspešni knjigi-intervjuju La bella politica. Politik, ki je bil podpredsednik v vladi Romana Prodija, se spominja, da sta bili v nacistični mučilnici v Ul. Tasso v Rimu s Kotnikom za nekaj časa zaprti tudi njegova žena in hčerka Ivanka, Veltronijeva mama. Maria Tomasetti je bila priča mučenju moža, kar jo je zaznamovalo za vse življenje. O teh hudih izkušnjah ni hotela nikoli govoriti.
Ivanka Kotnik se je poročila z Vittorijem Veltronijem, visokim funkcionarjem RAI, ki je umrl leta 1956, ko je bil Walter star komaj eno leto. Čiro Kotnik izhaja iz visoko izobražene slovenske družine. Njegova bratranca sta bila Franc Kotnik (literarni zgodovinar) in Janko Kotnik, jezikoslovec in avtor znamenitega slovensko-italijanskega slovarja.
Sandor Tence
Več novic na www.primorski.eu