»Tukajšnje predstave o Kitajski so v glavnem zastarele«

Izhodišče pogovora z Natašo Gombač, Tržačanko, ki je deset let živela na Kitajskem, bi moralo biti pravkar zaključeno praznovanje kitajskega novega leta. A zaradi tega, kar kraljuje pred njeno hišo, se je razpletlo drugače. Namreč: na enem izmed vrtov v Lakotišču, ki je nekakšna vmesna postaja med urbanim Trstom in njegovim južnim vaškim zaledjem, izstopa velik, štiriplastni okroglast šotor.

Kaj je to?Jurta. Naj razložim, da sem podpredsednica združenja Nihao Panda, ki nudi tečaje kitajskega in korejskega jezika, a tudi razna predavanja o različnih vidikih kitajske kulture – od stare medicine do pisave in poezije – ali tudi predavanja za turiste, ki se odpravljajo na obisk Kitajske. Sedež imamo v Ulici Frausin. Tam zraven, v občinskih prostorih nekdanje gostilne Pavan, smo vadili taj či. Ko pa so na vrata dali verige, smo začeli iskati nov prostor za treninge, a šolskih telovadnic, ki bi bile na razpolago, v bistvu ni. Zato smo se odločili, da bomo kupili mongolsko jurto. Šest mesecev je potovala do nas. Ko je le prišla do Lakotišča, smo jo v štirih urah in pol postavili.

Na vašem vrtu ...Da, ni treba napisati naslova, prosim (se zasmeje).

Kaj sploh je jurta?Tradicionalna mongolska hiša. Mi pa jo uporabljamo za treninge, ko vreme ne omogoča vadbe na prostem.

Jogo pri nas dojemamo kot obliko telovadbe, v Indiji pa ima drugačno razsežnost. Velja isto za taj či?Mnenj je več, gotovo se bo za moj odgovor našel kdo, ki bo rekel, da ni tako. Do Maa Zedonga se borilnih veščin na Kitajskem ni delilo na sloge, vse je bilo ena borilna veščina, ki so jo po vaseh trenirali nekoliko drugače ali iz samoobrambnih ali iz zdravilnih namenov. Nato je Kitajska začela zelo oglaševati predvsem slog jang, ki je zelo priljubljen pri nas, ker je primeren za vse starosti, je koristen za prožnost, za centriranje samega sebe in učinkuje proti stresu.

Katere predstave, ki jih v Evropi imamo o Kitajski, so najbolj zgrešene?V glavnem so tukajšnje predstave o Kitajski zastarele. Še vedno obstajajo podeželja z rižem in sončnimi zatoni, a zdaj so za Kitajsko značilna predvsem velemesta in zelo razvita tehnologija. V našem društvu se večkrat pošalimo, da so Kitajci prvi, ki so uporabljali papirnat denar, hkrati so tudi prvi, ki ga ne uporabljajo več. Danes vsi plačujejo s karticami, telefoni ali s tehnologijo prepoznavanja obrazov. Mi smo zdaj tam, kjer je bila Kitajska pred desetimi leti ali več.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku