Staro in novo

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

Dober dan, v tem času večkrat pokličem po telefonu sorodnike v Slovenijo in vsakič mi rečejo, kako lepo je slišati mojo slovenščino, ker uporabljam besede, ki jih oni skoraj ne poznajo več. To najbrž drži. Nazadnje smo se tako zaustavili ob besedi jestvine, ki se baje v Sloveniji ne uporablja – pa je vendar slovenska beseda, res? To ni kalk iz italijanščine, kajne? Po drugi strani pa moram reči, da mi je včasih nerodno, ker sorodniki uporabljajo besede, ki jih komaj razumem. Povedali so mi, da se zdaj prijavljajo za cepivo, a moram priznati, da mi postopek sploh ni bil jasen ...

Spoštovani,

opisali ste pojav, ki je zelo pogost in sam po sebi neproblematičen – dokler ne ovira sporazumevanja. Vse jezikovne skupnosti, ki so kakorkoli oddaljene od svoje »matice« (torej od referenčnega jezikovnega prostora), ohranjajo manjše ali večje količine besed, ki se v danem jeziku ne uporabljajo več, nove besede pa pridobivajo iz jezika, ki je njihovemu prostoru dominanten.

Kaj to pomeni za Slovence v Italiji? Za predmetnost, ki se od Rapalske pogodbe (1920) ni spremenila, pozna skupnost še veliko starejših slovenskih besed (šolski sluga/postrežnik, občinski sel, jestvine ...), poimenovanja za novo predmetnost pa pridobiva iz italijanščine in se slovenskih potem kvečjemu nauči z zamikom.

Je to (lahko) problem?

Ne, dokler poznamo tudi sodobne slovenske besede in uporabljamo starejša poimenovanja namensko – ko potrebujemo nekoliko slikovitejšo sopomenko, ko želimo popestriti svoje besedilo ali ko ga želimo bolj lokalno obarvati. Prav tako ni problematično poznavanje italijanskih izrazov – dokler poznamo tudi njihove slovenske ustreznice in jih znamo (če je treba) učinkovito uporabiti v svojih besedilih.

Kako si torej lahko pomagamo, da bomo kot dvojezični govorci tudi v praksi (in ne le na papirju) bogatejši?

Izjemno pomemben je stik z referenčnim prostorom in z ... različnimi slovenščinami. Če se v tem času ne morete zapeljati čez mejo, si privoščite brskanje po slovenskih spletnih straneh: vsak medij, od radijskih postaj do časopisov in revij, ima svojo spletno stran z rednimi objavami na vseh družbenih omrežjih. Če nas že okoliščine silijo, da živimo s telefonom v roki, imejmo od tega vsaj kako korist.

Kot je rekel Steve Jobs: bodite radovedni! Ko od sorodnikov slišite za kako spletno stran ali ko o njej berete v medijih, takoj preverite, za kaj gre. Z brskanjem po spletu se naučimo tudi novih besed in besednih zvez. Če bomo npr. stikali za novicami, povezanimi s to nadležno korono, bomo kmalu ugotovili, da so lahko trgovine z živili (in ne z jestvinami!) vedno odprte, da se državljani in državljanke Republike Slovenije lahko prijavljamo k cepljenju z digitalno ali e-identiteto (kar je v bistvu italijanski SPID) in da ob opravljenem postopku dobimo potrditveno obvestilo (it. messaggio di conferma namreč ni sporočilo o potrdilu, kot včasih beremo ...).

In – ko smo že pri Stevu Jobsu, se spomnimo še na en njegov nasvet: »Ne ustavite se.« Jezik je neskončna votlina, ki se vsak dan polni z novimi zakladi; vsak dan lahko v njej odpremo novo skrinjico, vsak dan odkrijemo nov biser, vsak dan najdemo nova vrata v skrivnostne, še neraziskane prostore ... Samo dovolj radovedni in neustavljivi moramo biti.