Spreminjajoča se norma

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

Precej redno poslušam Radio Slovenija, v glavnem Prvi program, zaradi »poklicne« radovednosti, pa tudi ker želim ohraniti stik in znanje jezika. Vse pogosteje pa se me lotevajo dvomi, če je z mojim znanjem in poznavanjem jezika (in posebej slovničnih pravil) kaj narobe. Poleg pretirane rabe tujk me moti po moje napačna raba končnic v sklanjatvi besedne zveze pridevnik+samostalnik v mestniku (5. sklonu), kjer pogostoma slišim, da se tudi pridevnik sklanja podobno kakor z njim povezani samostalnik. Ker sem na nekdanji Trgovski akademiji (danes Zavodu Žiga Zois) imel kar nekaj odličnih profesorjev slovenščine (Merkù, Jevnikar itd.), sem prepričan, da pri sklanjanju pridevnika+samostalnika v mestniku ednine v končnici pridevnika odpade končni -u. Zadnji primer, ki me je na neki način spodbudil, da prosim za pojasnilo, sem slišal te dni, ko so mediji, med drugim tudi Radio Slovenija, poročali o operacijskem posegu pri nekdanjemU nogometnemU asu Maradoni ... So se pravila spremenila ali pa si na tako pomembni instituciji jezik krojijo po svoje?

Ne, nikakor ne gre za spremembe v pravilih. Zelo pozorno poslušate in ste ujeli kar pogosto napako. Zaradi podobnosti končnic moškega spola v mestniku in dajalniku se tudi tako izurjeni jezikovni uporabniki, kot so napovedovalci na Radiu Slovenija (njihova jezikovna priprava je še zmeraj vrhunska in šola zelo zahtevna), vse pogosteje motijo. Zgodovinsko, torej asinhrono opazovanje slovničnih pojavov nas je sicer naučilo, da se v jeziku zaradi načela ekonomičnosti določeni pojavi skrčijo, v standard pridejo oblike, ki so bile nekoč napačne. V naših primorskih narečjih se je tako umikala in se še umika npr. dvojina. Za zdaj morajo biti mestniške končnice še zmeraj mestniške in ne dajalniške, vendar si predstavljam, da je delo na nacionalnem radiu vse zahtevnejše in jim pogosteje zaniha pozornost, predvsem pa je ta nestandardna raba pogostejša v pogovornem jeziku, zaradi česar jo naši možgani težje zaznajo kot napako tudi v govornih položajih, ko bi bilo to nujno potrebno. Kakor opozarjate, moramo paziti, da se izognemo u-ju v končnici pridevnika: Kdor ne pozna tujih jezikov, ne ve ničesar o svojem jeziku. Goethe v tem izreku seveda govori o svojem stališču in ne o svojemu stališču.

Drži tudi, da slovenščina bolj sproščeno sprejema in si prilagaja neprimerno več tujk ali tujih korenov kot morda v drugi polovici 20. stoletja npr., vendar sodobno jezikoslovje to povezuje z njeno živostjo (vitalnostjo) in gibkostjo (fleksibilnostjo). Toda primerjajte samo postopke sprejemanja tujih prvin v slovenščini in italijanščini. Slovenščina obširno sloveni (brskalnik, datoteka, splet ...), italijanščina pa se sploh ne trudi (browser, file, web ...). Ta povečan obseg tujk je v veliki meri povezan tudi s hitrim in dobrodošlim razvojem strokovnega izrazja oziroma različnih terminoloških polj, tam pa je uvajanje domačih različic prepočasno, včasih tudi nepotrebno. Pomembno je znanstveno podkrepljeno spoznanje, da taki sodobni pojavi jezika ne kvarijo in ne ogrožajo, kot je menilo naše jezikoslovje v preteklosti – v določeni meri del jezikoslovcev in jezikovnih uporabnikov sicer še zdaj tako misli, vendar strokovno to ni utemeljeno. Že malce resnejša potopitev v jezikoslovne razprave šestdesetih let prejšnjega stoletja nam bo pokazala, da tega strahu niso delili tisti jezikoslovci, ki so jezikovne procese preučevali podrobneje. Težave s čiščenjem jezika so videli predvsem tisti, ki so širše množice v podobnih kotičkih, kot je ta, učili »pravilne« slovenščine. V tovrstnih presojah moramo biti zmerni, predvsem pa se moramo opreti na dognanja stroke.