Še o paronimih: prevod leksema »laboratorio«

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

Kolegica me je opozorila, da ste nekoč že obravnavali neustrezno rabo nekaterih besed, na primer besede laboratorij. Žal ne najdem tistih besedil, pa niti nisem prepričana, da je bilo to objavljeno v Primorskem dnevniku. Lahko ponovite, kaj je s to besedo narobe?

Člani in članice ekipe SLORIjezik z veseljem ponovimo ali pa obnovimo, kar smo (morda) kdaj že kje zapisali!

Z besedo laboratorij ni nič narobe – to velja na splošno za vse besede. Zatakne se pri rabi. Besede kombiniramo, z njimi tvorimo stavke in druge dele sporočil, te segmente pa nato oblikujemo v daljše enote, jim dodajamo še ločila (klicaje, vprašaje, pike ...) ali jih poudarjamo s tonom glasu. Kako besede uporabljamo, je odvisno predvsem od okoliščin: prostora, časa, udeleženk in udeležencev v pogovoru, namena itd. Besede so torej kot barve: nekaterim bolj pristoji škrlatno, drugim bolj burgundsko rdeča; ne eni in ne drugi pa si rdeče barve ne bodo oblekli, recimo, za pogreb.

Tako je tudi z laboratorijem. Ta beseda je lažni prijatelj (delni paronim): v slovenščini in italijanščini zveni podobno, uporablja pa se nekoliko drugače. Ko se torej pogovarjamo s prijatelji ob skodelici vroče čokolade ali dobrega vinčka, lahko o laboratoriju razglabljamo, kakor nas je pač volja – pijača bo poskrbela, da se bomo že nekako sporazumeli.

Ko pa je naše besedilo namenjeno javnosti, ko izide na straneh časopisa ali v uradnem dokumentu občine, ko nastane v šoli ali ga na svoji spletni strani objavi kak politik, moramo biti pri rabi pozornejši. Zlasti zato, ker lahko kaj kmalu pride do nesporazuma.

Raba besede laboratorij je v besedilih, namenjenih javnosti, ustrezna takrat, ko hočemo poimenovati prostor, v katerem potekajo kemijski, fizikalni, lahko tudi jezikoslovni ali drugi eksperimenti. Take laboratorije imamo na znanstvenih inštitutih, v bolnišnicah in zdravstvenih domovih (zato tam opravljamo laboratorijske preiskave) in tudi v šolah.

Če pa želimo poimenovati prostor, v katerem poteka praktični pouk (v italijanščini je tudi to laboratorio), bomo rekli, da imamo računalniško, tehniško, glasbeno ali še katero drugo učilnico, predavalnico ali delavnico. Če se dijaki in dijakinje izobražujejo za bodoče kuharje in kuharice, imajo na šoli temu namenjeno kuhinjo, ne pa kuharskega laboratorija. Tudi razna izobraževanja (it. npr. laboratorio di scrittura creativa) v slovenščini niso laboratoriji, ampak predavanja, srečanja, seminarji ... ali delavnice, praktična usposabljanja. Seveda lahko npr. v šolskem glasilu še vedno napišemo, da je bila računalniška učilnica vse leto pravi laboratorij, saj smo letos poskusno razstavljali računalnike in jih analizirali, a na vratih bo vseeno pisalo računalniška učilnica – tam namreč običajno ne seciramo mikročipov, ampak se učimo urejanja Excelovih tabel.

Kako pa ravnamo v primerih, kot sta laboratorij sobivanja in laboratorij čezmejne integracije? Laboratorio je v italijanščini trendovski izraz, tako kot territorio, gestione itd. Zato marketinški navdušenci tlačijo besedo laboratorio v vsako ime ali naslov projekta, ki naj privabi čim več investitorjev in odločevalcev. No, če želimo isti učinek doseči tudi v slovenščini, se bomo laboratoriju v teh primerih izognili. Beseda laboratorij v slovenščini nima takega šarma kot v italijanščini. V laboratorijih nekaj analiziramo, razstavljamo, seciramo. Če moramo opisati projekt, ki predvideva, da nekaj (z)gradimo, načrtujemo ali ustvarjamo, potem bomo raje uporabili kako besedo, ki je ta hip v slovenščini bolj popularna in privlačna, na primer atelje sobivanja ali pospeševalnik čezmejne integracije.