Pust in sklanjanje neživih samostalnikov

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov. Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

Pozdravljeni, zanimata me dve podrobnosti, povezani s pustom. Ali besedo pišemo z veliko začetnico? Za nas je namreč pust živ enako kot Miklavž. Drugo vprašanje pa je, ali ga sklanjamo kot živo bitje ali ne? Torej ga sklanjamo kot brata ali kot korak?

Pust ima več pomenov, kot jih ima sicer velika večina polnopomenskih besed. V vseh treh pomenih (1 ‘dnevi pred pustnim torkom in pustni torek’, 2 ‘moška lutka iz slame ali cunj, ki jo v pustnih dneh prenašajo v karnevalskih procesijah in nato sežgejo’, 3 ‘maškara oz. pustna šema’) gre za občna imena, nikoli lastna. Pust kot občno ime zato vedno pišemo z malo začetnico, ne glede na to, katerega izmed naštetih pomenov imamo v mislih. Izjema bi lahko bila samo literarna ali npr. publicistična obdelava pusta, v kateri bi ta nastopal kot izmišljeno živo bitje. Izviren primer lahko danes preberete v prilogi @Direkt, kjer nastopa celo v vlogi božanstva pustarjev in je v tem primeru velika začetnica upravičena.

Živost je slovnična kategorija, ki jo v slovenščini izkazujejo samo samostalniki moškega spola. Vsak slovensko govoreči jo ustrezno uporablja, čeprav se je vsi ne zavedajo več, ker so pozabili slovnične informacije, naučene v šoli. Razliko opazimo v četrtem sklonu, kot omenjate že sami z značilnima primeroma: naredila sem korak; pozdravila sem brata, ki je nepričakovano vstopil. Vaše vprašanje prevedimo v primer. Ali rečemo, da praznujemo pust ali pusta? Na pepelnično sredo sežgejo pust ali pusta?

Pust pomeni praznik, festival, s tem izrazom še danes ponekod označujejo pustne šeme: npr. po vasi hodijo pusti. Zato morda ne vidimo razloga, da bi ga sklanjali kot živ samostalnik, vendar obstaja nekaj izjem. Po živi sklanjatvi se poleg živih samostalnikov namreč sklanjajo tudi živim podobni ali iz živih nastali (duh, rak), poimenovanja avtov (mercedes, volvo, fiat: opral sem svojega mercedesa) ter poimenovanja kart (pokaži mi svojega aduta). Pust ne sodi v nobeno izmed navedenih skupin, saj ni nastal iz živega samostalnika, vendar ga kljub temu sklanjamo po živi sklanjatvi: na pepelnično sredo so pustarji sežgali pusta. Nekateri jezikoslovci razlagajo, da gre v primeru pusta za izjemo, ki je ne moremo do konca razložiti. Drugi ponujajo možno razlago v poosebitvi, saj se je sodobni pust razvil iz bakanalij v čast Dioniza, elementi so nato pristali v našem prazniku, vpetem v krščanski praznični koledar.