Ob kateri uri se dobimo?

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

Dober dan!

Številke naj bi bile univerzalne ... pa niso! Še celo v slovenščini ne! V Sloveniji rečejo, da se dobimo ob pol štirih, mi rečemo, da se dobimo ob treh in pol. In ko prijateljem iz Slovenije rečem, da smo bili na fešti v štirih, me samo čudno gledajo – pa ne zaradi fešte, kar bi še razumel, ampak zaradi številke. Ko sem preveril na internetu, sem ugotovil, da razlikujemo celo med številko, številom in števko – in ko sem to prebral, sem si rekel: konec. Zakaj tako kompliciramo?

Dragi bralec, vaše vprašanje nas je res prijetno nasmejalo, za kar smo vam neizmerno hvaležni.

Ja, številke ne povzročajo težav samo pri matematiki, ampak tudi v jeziku. Jezik nam daje na razpolago besede oz. izrazna sredstva – kako ta izrazna sredstva kombiniramo, pa je mdr. odvisno od kulturnih vzorcev. Italijanska kulturna paradigma je pri nas zelo močna, celo dominantna, zato je logično, da vpliva na način, kako povemo stvari – torej na ubesedovanje pojmov. To se lepo pozna pri številkah.

Začniva pri uri. Res je, Slovenci poznamo več načinov za izražanje ure. Če se bo nekaj zgodilo ob 15.45, lahko rečemo, da bo to ob petnajstih in petinštirideset minut (tako bo na primer glas na železniški postaji napovedal prihod vlaka), ob treh in tri četrt (tako bomo rekli Primorci – na obeh straneh meje) ali ob tri četrt na štiri (tako bodo rekli v osrednji Sloveniji). Vsem pa je skupna opcija petnajst do štirih – to uporabljamo čisto vsi Slovenci.

Glede na okoliščine, družbo in namen (mogoče pa se včasih želimo Primorci tudi postaviti, da smo to, kar smo!), lahko izberete katerokoli od teh oblik. Spreten govorec pozna in razume več izraznih sredstev, uporablja pa tista, ki se mu zdijo najprimernejša. No, spreten govorec tudi ve, katere oblike sodijo izključno v lokalno okolje: to so narečni vzorci tipa treja in tri četrt ali treja in tri kvarte – take rešitve pridejo prav med pogovorom s prijatelji iz istega kraja.

Kako pa je s številom prijateljev na fešti?

Ja, fešta nikogar več ne šokira – v neformalnih okoliščinah je namreč povsem na mestu, da svoje sporočanje obarvamo s takimi elementi. Za lažje sporazumevanje pa je dobro, da poznamo tudi druge sopomenke, čeprav jih mogoče sami ne uporabljamo: od pogovornih žurov, žurk in partijev do nevtralnih zabav in formalnih sprejemov ali banketov, kamor hodimo v smokingu ali fraku.

Če pa rečemo, da smo bili na fešti v štirih, bo ta kombinacija predloga in števnika (v + štirih) marsikoga zmedla. Zakaj? Ker gre za interferenco iz italijanščine: »eravamo in quattro«. Takim interferencam pravimo kalki, saj slovenske besede preprosto postavimo na italijansko skladenjsko podlago. Kako je potem to videti? Tako, kot če bi k fraku obuli cokle ali sandale. Prav gotovo bi pritegnili marsikateri pogled, a če ni naš namen, da okolico šokiramo, je najbrž bolje, da se odločimo za kako bolj klasično kombinacijo. Na fešti smo bili štirje.

Za konec pa še razlika med številom, številko in števko. Drži, da italijanščina za vse tri pojme pozna samo eno besedo – »numero«, za števko pa včasih uporablja tudi besedo »cifra«. V slovenščini je število abstrakten pojem (količina); številka je konkretna: v prodajalni nas bodo na primer vprašali, katero številko (= velikost obleke) nosimo; in če bomo preveč nakupovali, se bomo znašli v rdečih številkah (kar bo spet zelo konkreten problem). Števka pa je znak, s katerim zapisujemo številčne vrednosti: v slovenščini zapisujemo npr. stoletja z arabskimi števkami (20. stoletje), v italijanščini pa z rimskimi (»XX secolo«).