Noga in stopalo

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

Zdravo!

V italijanščini imamo samostalnika »gamba« (cela noga) in »piede« (stopalo). Ko govorimo o številkah čevljev, rečemo »numero di piede«, kar bi bilo v slovenščini ‘številka stopala’. Prodajalka pa me je vprašala: ‘koliko imate številko noge’? Zakaj prihaja do teh razlik? Hvala!

Spoštovani,

vaše vprašanje je zadelo v srž prevajalskega poklica in tudi vsakdanjih procesov prevajanja vseh dvo- ali večjezičnih govorcev. Spomnimo torej na prvo, zelo preprosto pravilo prevajanja: prevajamo pojme, ne besed. Besede, ki imajo enak pomen, se namreč v različnih jezikih različno uporabljajo, pri prevajanju pa moramo upoštevati tudi (če že ne predvsem) rabo. Res je, da je it. ‘piede’ v slovenščini stopalo, a to še ne pomeni, da se besedi v obeh jezikih enako uporabljata.

Na splošno lahko rečemo, da se slovenska beseda stopalo uporablja veliko redkeje kot italijanska beseda »piede«. Brskanje po referenčnem korpusu Gigafida nam pokaže, da se stopalo pogosto pojavlja ob besedah in besednih zvezah masaža, refleksna masaža, operacija, poškodba, odtis, gleženj ... O stopalu se torej pogovarjajo zdravniki, predvsem ortopedi, in maserji.

Raba besede noga pa je veliko bolj raznolika.

Noga se pojavlja v številnih frazemih, v katerih imamo v italijanščini besedo in hkrati pojem »piede«: biti na bojni nogi (»essere sul piede di guerra«), biti z eno nogo v grobu (»essere con un piede nella fossa«), izgubiti tla pod nogami (»veder tremare la terra sotto i piedi«) ... Tisti, ki so še služili v vojski, vedo, da je zjutraj stotnik v Italiji zaklical: »In piedi!« V Sloveniji pa: »Na noge!« (in ne: »Na stopala!«) Prav tako govorimo samo o nogah v pohištvu: v it. imajo mize noge (»le gambe del tavolo«), omare in nižji kosi stopala (»i piedini dell’armadio«); v slovenščini pa te razlike ni. Tudi pisemski papir ima v slovenščini glavo (»intestazione«) in nogo (»piè di pagina«).

Noga je tudi sestavina nekaterih tvorjenih besed, npr. nogavica. Stojalo (npr. za kamero) je v italijanščini »treppiede« ali »treppiedi«, v slovenščini pa trinožnik (in ne *tristopalnik).

Ko govorimo o velikosti čevljev, uporabljamo številke – v knjižnem jeziku bomo torej rekli (in predvsem zapisali), da nekdo nosi obutev/čevlje take in take velikosti ali številke. Pogovorno pa pogosto pravimo, da je to številka noge – točno tako, kot je rekla prodajalka, ki vas je sprejela v trgovini.

Tega, kako, kje, kdaj, kako pogosto in v katerih zvezah se katera beseda uporablja, se ne moremo naučiti (samo) iz knjig. Raba se tudi zelo hitro spreminja. Zato je izrednega pomena, da smo z jezikom stalno v stiku, in sicer v različnih življenjskih okoliščinah.