Načela prevajanja

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

Že nekaj časa spremljam delovanje vaše skupine SLORIjezik, bil sem na vaših tečajih in občasno vam pošiljam besedila za brezplačno lektoriranje. Zelo me zanimajo teme, ki so povezane s prevajanjem. Ne razumem pa osnovnega principa: kdaj moramo kaj prevajati dobesedno in kdaj ne?

Najprej zahvala, seveda: veseli nas, da nas že dolgo in zvesto spremljate. Da vas vsebine, povezane z jezikovnim stikanjem in posredovanjem, res zanimajo, kaže tudi vaše vprašanje, ki se pravzaprav dotika zelo zapletene teme.

Najprej moramo namreč ozavestiti, da nikoli ne prevajamo besed ali stavkov – vedno prevajamo pojme, misli. Izhodiščno vprašanje torej ni, kako se prevede ta ali ona beseda/stavek, ampak, kako bomo v drugem jeziku posrečeno izrazili to ali ono misel, ubesedili ta ali oni pojem. Jeziki se namreč razlikujejo, in to ne samo po strukturi, ampak tudi po rabi (kar nenazadnje pomeni po navadah, percepciji in občutljivosti govork in govorcev).

Oglejmo si dva primera.

Kozmetični salon ima svojo spletno stran. Na njej se vrstijo oglasi kot »vuoi dimagrire«, »hai problemi di cellulite« itd. Kozmetičarka se je pametno odločila, da spletno stran takole prevede v slovenščino: želiš shujšati, imaš težave s celulitom? Prevod je slovnično in pravopisno brezhiben, zaplete se pri tikanju. V italijanščini se s tikanjem približamo strankam, z njimi vzpostavimo bolj domač odnos in jim hkrati polaskamo, ker jih obravnavamo bolj mladostno, sveže. V slovenščini pa tikamo samo najstnike – odrasle sogovornike, ki jih ne poznamo osebno, vikamo. Vikamo tudi nedefiniranega naslovnika, kot so stranke, publika, bralci, pacienti itd. – skratka, splošno javnost nagovarjamo v slovenščini z vikanjem. To velja še posebej v okoliščinah, ko želimo strankam povedati, da je naš salon elegantnejši od povprečja, in želimo nagovoriti petičnejše goste.

Tudi zavarovalnica ima svojo dvojezično spletno stran; v italijanskem meniju med drugim piše »area utenti« – to je podstran, do katere lahko dostopajo samo uporabniki, ki že imajo svoje uporabniško ime in geslo. Kako bi to prevedli v slovenščino? Dobesedno se prevod seveda glasi območje uporabnikov ali območje za uporabnike. Na prvi pogled s tema besednima zvezama ni nič narobe, slovnično in pravopisno sta povsem korektni, toda ... Težavi sta tu dve. Prva je pomenska. It. »area« je v slovenščini res območje, a samo takrat, ko gre za fizični prostor: območje med Alpami in Jadranom, območje naselitve slovenske manjšine v Italiji itd. Na spletnih straneh pa nimamo območij, ampak razdelke ali podstrani. Druga težava je pragmatična. Pojem, da je neki razdelek namenjen samo ljudem, ki že imajo uporabniško ime in geslo, ubesedujemo v slovenščini drugače kot v italijanščini. V italijanščini pravimo temu res »area utenti«, v slovenščini pa rečemo za registrirane uporabnike. Natančno oko bo seveda opazilo, da v obeh jezikih opuščamo besedice, za katere menimo, da niso prav nujne: v italijanščini smo se odrekli predlogu in členku (»area per gli utenti«), v slovenščini pa kar jedru besedne zveze (razdelek za registrirane uporabnike).

Kako se torej izognemo težavam pri prevajanju? Najlažje in najhitreje bo, če preguglamo podobne spletne strani v slovenščini. Prav gotovo imajo tudi v Sloveniji kak kozmetični salon in kako zavarovalnico – najlažje je, če si ogledamo, kako na tistih straneh oglašujejo proticelulitne tretmaje in kam usmerjajo registrirane uporabnike ... potem pa te rešitve samo pridno uporabimo v svojem prevodu.