Moj ali svoj?

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov. Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

Pozdravljeni,

rada prebiram različne jezikovne kotičke in vedno je govora tudi o rabi svoj ali moj. Zdi se mi, da slovnična pravila poznam, pa sem še vedno v dilemi, ko v službi pišem vabila na razne dogodke. Ali vabimo na slovesno odprtje naših ali svojih novih prostorov? Povabite še svoje ali vaše najbližje? Hvaležna bom za vaše mnenje.

Katja

Povratni svojilni zaimek je res že malo izrabljena, a ob zagonetnih primerih še vedno vroča tema. O njem so pisali od Bohoriča naprej vsi slovničarji in že v 19. stoletju je obveljalo pravilo, da se povratni svojilni zaimek navezuje na osebek in izraža lastnino osebka. Danes razlaga ostaja podobna, nekoliko več neusklajenosti zasledimo le pri rabi tega termina: v korpusu Gigafida namreč najdemo tudi zadetke za obliki povratnosvojilni in povratno svojilni zaimek.

Kakorkoli že, oblika svoj se rabi, kadar se nanaša na osebo, v kateri je osebek istega stavka; izraža svojino osebka v stavku. Naj spomnimo, osebek stoji v imenovalniku, po njem pa se vprašamo: Kdo ali kaj + povedek? Če osebka v stavku ni oz. je neizražen, opravlja njegovo vlogo osebna glagolska oblika. Tako bomo torej v vabilu napisali: Vabim te na praznovanje svojega rojstnega dne. Vabiva vas na svojo poroko. Če smo v dvomu, lahko poskusimo z vstavljanjem besede lasten. Kjer lasten lahko nadomesti svoj ali moj, bomo uporabili obliko svoj.

V primeru, ki ga navajate v svojem vprašanju, gre za splošno posest ali t. i. kolektivno svojino. Toporišičeva slovnica (str. 342) namreč dopušča, da namesto povratnega svojilnega zaimka v primerih množine, ko ne želimo poudariti lastništva osebka v stavku, raje uporabimo osebne svojilne zaimke (moj, najin, naš itd.), ki posredno poimenujejo svojino oz. lastnino govorečega, ogovorjenega ali neudeleženca pogovora. Tako boste v vabilu zapisali: Vabimo vas na slovesno odprtje naših (in ne svojih) novih prostorov ... V mislih imamo t. i. kolektivno svojino oz. svojina osebka ni jasno opredeljena. Ampak: Povabite še svoje (in ne vaše) najbližje. Ti namreč pripadajo prav vam. Ali pa: Poskrbimo za lepšo prihodnost naših (in ne svojih) otrok. V tem primeru nagovarjamo več ljudi, gre za nekakšen slogan (otroke vseh nas). Ampak: Poskrbite za lepšo prihodnost svojega/svojih (in ne vašega/vaših) otroka/otrok. Učiteljica bo ob koncu leta v posvetilu, kjer ni osebne glagolske oblike, zapisala: Mojim (in ne svojim) učencem! V zapisu pa na primer: Pesem posvečam svojim (in ne mojim) učencem ...

Nič manj pogosta ni napačna raba povratnega svojilnega zaimka na mestih, kjer bi pravzaprav moral stati običajni svojilni zaimek. Vzroke gre iskati pri italijanščini, »suo« in »svoj« sta namreč blizuzvočnici in tako nehote prihaja do zmešnjave. Pazimo: Otroka sta se med igranjem sprla, Andrej trdi, da je vse njegovo (ne pa svoje, kot velikokrat napačno zasledimo). Ali pa: Tvoja (in ne svoja) mama te čaka pred šolo. Včasih lahko napačna oblika osebnega zaimka privede tudi do nevšečnosti: tako v primerih »poljubila je svojega moža« in »poljubila je mojega moža« zamenjava zaimka ni ravno priporočljiva.