Kaj je narobe s kalki?

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

Dober dan!

Redno prebiram vašo Jezikovno pošto in ugotavljam, da redko omenjate kalke – v šoli pa so nas vedno opozarjali nanje. A niso več aktualni?

Hvala za pojasnilo.

Spoštovani,

kalki so še vedno aktualna in zanimiva tema – nekaj (frazeoloških) kalkov je obravnavala tudi kolegica, ki je na jezikovno pošto odgovarjala prejšnji teden.

Je pa res, da so nas včasih v šoli vedno svarili pred kalki. Na splošno bi lahko rekli, da je termin kalk postal že skoraj sopomenka za vse, kar je v jeziku narobe – ko govorimo o kalkih, najpogosteje mislimo na kak drug pojav, ki ni bil skladen s sistemom, rabo ali normo slovenskega jezika (mogoče na paronime, sposojenke, interference ...).

Predvsem moramo vedeti, da v vseh jezikih obstajajo tudi »neškodljivi« kalki, ki se jih običajno niti ne zavedamo.

Kalkiranje je eden od številnih procesov, po katerem dobivamo nove besede in besedne zveze – ta proces, ki ga poznajo vsi jeziki, sega daleč nazaj v preteklost, saj ga lahko opažamo celo v latinščini. Če bi bili torej kalki res smrtonosni, bi bili vsi nam znani jeziki že zdavnaj mrtvi.

Pri kalkiranju gre za t. i. dobesedno prevajanje posameznih pomenskih sestavin, torej besed ali njihovih delov. K temu procesu se govorci zatekamo predvsem takrat, ko moramo poimenovati nove predmetnosti, ki jih uvažamo iz drugih jezikovnih okolij. Slovenci smo osnovno oz. ljudsko šolo dobili od cesarice Marije Terezije in smo jo zato poimenovali po nemškem zgledu, iz Grundschule (nem. Grund = osnova, podlaga) oz. Volksschule (nem. Volk = ljudstvo). Ko so Italijani gradili železnice, so se tudi zgledovali po nemških inženirskih dosežkih in so jih zato poimenovali ferrovie (iz nem. Eisenbahn).

Skratka: kalkiranje je normalen, vseprisoten pojav, ki ga zato nikakor ne gre nekritično preganjati, saj bomo sicer kmalu ostali brez avtocest, razstav, dnevnih redov, bolšjih sejmov in marsičesa drugega.

Je pa res, da moramo biti pri kalkiranju pozorni. Preden se kar lotimo prevajanja, moramo najprej pogledati, ali leksem mogoče že obstaja. To lahko danes zelo hitro preverimo v slovarjih (www.fran.si), predvsem pa v korpusu (https://viri.cjvt.si/gigafida/). Če vemo, da se osebam, ki so redno zaposlene, reče zaposleni delavci, si ne bomo po nepotrebnem izmišljali *odvisnih delavcev (it. lavoratori dipendenti). Isto velja, seveda, za *urnike odprtja pisarn (–› uradne ure), *dopolnilne blagajne (–› čakanje na delo), *multimedijske table (–› interaktivne table) itd.

Če povzamemo: h kalkiranju se zatekamo takrat, ko res nimamo druge možnosti, ko torej uvajamo popolnoma novo poimenovanje za novo predmetnost. Preden pa damo duška domišljiji, vedno raje preverimo, ali je kdo pred nami že poiskal kako pametno rešitev, ki se je morebiti celo že uveljavila v danem jeziku. Saj veste: tople vode nima smisla ponovno odkrivati ...