Sreda, 20 november 2024
Iskanje

Elektronski in digitalen

Na vaša vprašanja odgovarjajo jezikovni svetovalci in svetovalke ter članice in člani Slorijeve Delovne skupine za slovenski jezik

25. maj. 2024 | 8:00
Dark Theme

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
jezik@primorski.eu

Pozdravljeni, zelo sem pikolovska pri besednih izbirah, zato me zanima, ali so jezikovni viri elektronski ali digitalni? In ko podpišemo dokumente, to storimo z elektronskim ali z digitalnim podpisom?

Vaše vprašanje je v času hitre digitalizacije nadvse aktualno. Ker gre za na videz sopomenska izraza, si najprej oglejmo njuni slovarski gesli.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ2) za pridevnik elektronski navaja dve samostojni definiciji. Za nas uporabna je druga: »ki obstaja v digitalni obliki« s podpomenom »nanašajoč se na prenos podatkov in informacij prek računalnikov ali drugih elektronskih naprav«. To opredelitev dobro ponazarjajo zgledi rabe: gre za predmete in pojave, ki jih sicer poznamo v fizični obliki, a so prestavljeni v »digitalno«, denimo elektronsko sporočilo, elektronski naslov, elektronsko poslovanje, elektronska redovalnica.

Za leksem digitalen pa SSKJ2 ponuja razlago »ki posreduje podatke, informacije v zaporedju številk 0 in 1« s podpomenom »ki deluje na osnovi tako podanih podatkov in informacij«. Poudarek tako ni več na obliki, ampak na dejanskem delovanju: takšni so digitalna tehnologija, digitalna projekcija, digitalen fotoaparat.

Če izhajamo iz zgornjih opredelitev, so elektronski viri vsi dokumenti, publikacije, podatkovne baze, zvočni in slikovni posnetki, pač vse gradivo, ki obstaja v digitalni obliki. Takšni so denimo slovarji in drugi jezikovni viri, objavljeni v elektronski obliki na portalu Fran. Ko pa govorimo o sodobnih jezikovnih virih in tehnologijah, kot so korpusi, ti niso zgolj preneseni iz fizičnega v virtualni svet; so v temelju digitalni, delujoči na digitalnem zapisu v obliki numeričnih vrednosti, zato so digitalni jezikovni viri.

Še večjo zagonetko predstavlja podpis. V SSKJ2 med zgledi najdemo digitalni podpis s stransko razlago »elektronski podpis«, elektronski podpis oz. »e-podpis« pa kot samostojno iztočnico v Pravnem terminološkem slovarju. Toda prelet specializiranih spletnih strani in raziskovalnih del pokaže, da ne gre za povsem isto stvar: »elektronski podpis« je v širšem pomenu način sklepanja pravnih dogovorov v digitalnem okolju in s podajanjem soglasja podpisnika predstavlja digitalni ekvivalent lastnoročnemu podpisu. Digitalni podpis, ki mora vsebovati certificirano digitalno potrdilo, pa je tehnika kriptosistema oz. niz podatkov, namenjenih preverjanju pristnosti in identifikaciji lastnika podpisa, in je kot takšen način zavarovanja dokumenta.

Če strnemo: razlika med pridevnikoma »elektronski« in »digitalen« se v kombinaciji z jezikovnimi viri ali podpisom lepo izkristalizira. Kadar jih v virtualno resničnost samo prenesemo, postanejo elektronski, če pa so takšni »po naravi«, potem so digitalni.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava