Zlatko Kaučič: Moji prvi bobni so bile posode pralnega praška

Bobnar, tolkalec in glasbeni pedagog Zlatko Kaučič, po rodu iz Goriških Brd, je v svetovnem merilu najbolj znan slovenski džezist. V zadnjem pol stoletju je nastopil s številnimi zvenečimi imeni sodobnega džeza, izdal je nič koliko albumov, je organizator festivala improvizirane in kreativne glasbe in poezije v Medani.Danes bo nastopil v Trstu, v nedeljo v Centru Bratuž v Gorici.

Vaši glasbeni šoli ste dali ime Zvočni izviri. Od kod izvirajo vaši zvoki?

Izvirajo iz narave, od ljudi, od časa, ki ga živimo. Izvirajo iz lepote in kaosa. Kajti, vse le ne more biti tako lepo, kot si mislimo. Še posebej v teh časih. Glasba lahko nastane v danem trenutku ali v več procesih komponiranja, kar je v glasbeni šoli odvisno od študentov, od njihovega nivoja. Moja domena je, da jih spravim na visok nivo.

Kdaj se je začelo vaše glasbeno popotovanje?

Začelo se je zelo zgodaj. Moj oče je bil policaj, mama prodajalka v slovenskih Brdih, na meji z Italijo. V družini smo bili v šestih, ob očetu in mami še štirje otroci. Ko sem pomagal mami v kuhinji, sem med pranjem posode ob poslušanju glasbe po radiu, Beatlese in Stonese, z vilicami po krožnikih dajal ritem. Bilo je v začetku šestdesetih let preteklega stoletja, star sem bil sedem let. Nato sem prešel na bobne.

Prave bobne?

Ne, moji prvi bobni so bile valjaste posode pralnih praškov, ki jih je mama kupovala v Italiji.

Dash?

Da, Dash ali Dixan. Iz tistih posod sem naredil nekakšen prototip bobnov. Zvok je bil pač obupen. Za činele pa sem uporabil posode za mletje krompirja, ki so zvenele še kar dostojno.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku