Vse najboljše, Bruce Springsteen!

Kot udarec v želodec ali sporočilo, da je umrl dobri znanec. Tak je občutek, ki ga dobiš med branjem Avtobiografije Brucea Springsteena. Knjiga je v angleškem izvirniku pod naslovom Born to run izšla leta 2016, v slovenskem prevodu leta 2017 pri založbi Učila. Orjak rokenrola, ki bo danes dopolnil 70 let, je namreč krhka duša, nad katero je kljub slavi in bogatenju legel mraz skrajne nemoči.

»Antidepresive jemljem že zadnjih dvanajst do petnajst let. V manjši meri, a z istim občutkom kot pri mojem očetu mi omogočajo življenje, ki brez njih ne bi bilo mogoče. Učinkujejo. Vrnem se na Zemljo, domov, k družini. Najhujše oblike mojega destruktivnega vedenja se ublažijo in moja človečnost se vrne,« se je razgalil v spominih.

V težkem boju proti njegovim demonom so Springsteenovi svetli oklepaji koncerti. In prav zaradi teh ga ljubimo. Zato se tudi svetovna šala glasi: ljudje se delijo med tiste, ki obožujejo Brucea Springsteena, in tiste, ki niso nikoli videli kakega njegovega koncerta. Energije in čara teh nastopov v živo – ki tako kot pred sedmimi leti v Trstu ali devetimi v Vidmu krepko presežejo tri ure – ni mogoče opisati. Ko ga poslušaš, čutiš, da to ni plehka popularna kultura. Od prve plošče Greetings from Asbury Park leta 1973 je v New Jerseyju rojeni kantavtor navrgel 19 studijskih albumov in okoli 300 besedil, ki izvirajo iz temnih kotičkov predmestij, družbe in duše. Redke pesmi imajo ušesom prijazen refren (Born in the USA, Glory days, Because the Night, Dancing in the dark ...), prednjačijo predvsem dolge balade (Thunder Road, The River, Darkness On The Edge Of Town, The Promise, Ghost of Tom Joad ...).

Za svoj opus ta mešanec italijanskih in irskih prednikov (še?) ni dobil Nobelove nagrade, kot jo je Bob Dylan. A bolj od tega bi mu ob branju Avtobiografije privoščili topel objem in zahvalo, da je mrak v sebi spremenil v veličasten rokenrol.