»Vojne in femicida nismo želeli odmisliti«

Tržaški režiser Igor Pison (1982) se v Slovensko stalno gledališče vrača z režijo predstave Woyzeck (premiera bo nocoj na sporedu v Kulturnem domu). Kot pravi, je v besedilu nemškega dramatika Georga Büchnerja, ki bo v petek premierno uprizorjeno na tržaškem odru, iskal zlasti asociacije z današnjim časom, z občutki, ki prevevajo družbo, ko se sooča s slutnjo vojne.

Veliko je bilo doslej branj Büchnerjevega teksta, katero je vaše?

Na voljo imamo fragmente teksta, ki jih razporejamo na podlagi tega, kdaj so bili napisani, nimamo pa zaključenega teksta, ki bi ga Büchner spisal po svojih željah. Ko je umrl, smo našli celo serijo scen, fragmentov, večjih ali manjših, vprašanje je, katere izberemo za pripovedovanje zgodbe. Najprej moraš imeti koncept, kaj želiš postaviti na oder, in glede na današnjo situacijo smo izbrali bližino vojne. Druga tematika, ki je nismo želeli odmisliti, je femicid.Na srečo sem sodeloval z odlično dramaturginjo in od vsega začetka je bila velika debata, kako in če sploh to danes prikazati.

Tekst ponuja res ogromno, kako ga razporediš in kakšen tip naracije izbereš, pa je stvar tvoje predelave.

»Lepilo«, s katerim ste povezali posamezne fragmente, so nemi prizori, ki ste jih dodali predstavi?

Da, ustvarili smo neke vmesne scene, neke mostičke, ki povezujejo dogajanje in nemo ponazarjajo Woyzcekove težave, brezposelnost - gre namreč za vojake, ki pa ne delajo kot vojaki -, njihovo čakanje na vojno. Sedaj, ko na odru gledam celoto, mislim, da je to bilo najboljše lepilo, ne da bi dodajal novih besedil.

Besede, ki jih slišimo na odru, so torej vse Büchnerjeve?

Da. Nekatere njegove scene so pa odpadle.

Nemogoče je ne videti vzporednic z današnjim časom in aktualnimi konflikti. S katerimi elementi ste skušali 200 let star tekst približati današnjemu gledalcu?

Z načinom igranja, ki je zelo verodostojen. Ne realističen, a verodostojen. Čeprav nimam rad, da se gledališče definira kot filmsko, imamo tu filmski način nastopanja, v glavi smo imeli idejo montaže. Način branja je skratka sodoben, snov branja pa zgodovinska.