Sosičevo pripoved o Mušiču postavili na oder

Sosič in Mušič. Marko Sosič o Zoranu Mušiču. Pisatelj o slikarju. Tišina cvetočih polj - Zgodbe v umetnosti je naslov poetičnega teksta, v katerem Sosič pripoveduje Mušičevo zgodbo skozi oči umetnika, ki je v starejših letih že lahko iz nekakšne distance gledal na svojo življenjsko in ustvarjalno pot.

Julija 2018 je tekst v italijanskem prevodu Laure Sgubin v muzeju Revoltella podal Marco Puntin. Takrat je Marko Sosič tudi podpisal režijo. Ob tretji obletnici pisateljeve smrti - ta je danes - je v tržaškem gledališču Miela zaživela še odrska postavitev Tišine cvetočih polj, saj je niz Zgodbe umetnosti, v okviru katerega je nastal monolog, posvečen Mušiču, pobuda gledališča Bonawentura Miela. V režiji Massima Navoneja je tudi tokrat slikarjeve »fragmentarne misli iz pozabe« podal Marco Puntin.

Grozljivost Dachaua

Sosič svoje pripovedi - refleksije o velikem goriškem umetniku ni razvil kronološko. Slikar, uveljavljen, gleda v svojo preteklost in iz nje niza ključne dogodke.

Zgovoren je že naslov: tišina opozarja na Mušičevo ali splošneje na ustvarjalčevo nujo, da se v tišini potopi vase, cvetoča polja pa na stalne spremljevalce oziroma spodbujevalce slikarjeve ustvarjalnosti. Cvetoča polja so tudi tista, na katera je Mušič gledal izza bodeče mreže koncentracijskega taborišča Dachau. V njem je slikar na male kose papirja, ki jih je našel, risal, »kar je videl«. In videl je kupe mrličev, ki so se dnevno pojavljali in izginjali. »Naslednji dan bi v enem kupu lahko bili tudi mi,« je Sosič posodil besede Mušiču. Grozljivost Dachaua (in drugih nacističnih uničevalnih taborišč) je veliko kasneje razkril slikarjev niz Nismo poslednji. »V Dachauu sem našel svojo resnico,« je leta 1995 izpovedal Mušič, tisto resnico, kateri se nikoli ni odpovedal. In imel težave.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.