»Smeje in joče se avtorica, smejejo in jočejo se bralci«

V sklopu ocen del letošnjih kresnikovih finalistov smo v soboto, 22. junija, v Primorskem dnevniku objavili recenzijo romana Belo se pere na devetdeset, avtorice Bronje Žakelj (ko je bila še ena od finalistk), ki je sinoči prejela Delovo nagrado kresnik za najboljši roman. Recenzijo izpod peresa Poljanke Dolhar objavljamo v celoti tudi na spletu.

Belo se pere na devetdeset, je eden od nasvetov, ki jih najstnici Bronji zaupa bolna mama. In Belo se pere na devetdeset je tudi naslov prvenca Bronje Žakelj, ki je lani izšel pri založbi Beletrina in se bo v nedeljo zvečer na Rožniku potegoval za nagrado kresnik. Avtobiografski roman, ki nas s svežo in lepo berljivo pisavo, za katero so značilni kratki in izbrušeni stavki, popelje skozi štiri desetletja družinske (in kolektivne) zgodovine.

Od pisanega, hrupnega otroštva na Vojkovi ulici v socialistični Ljubljani do današnjih dni, ko je tudi avtorica »srečna mama v srečni gneči srečnih mam«. Vmes je nekaj več kot 250 strani, v katerih se ironija prepleta z bolečino, smeh z jokom – smeje in joče se avtorica in smejejo in jočejo se bralci. Marsikateri. Zlasti v drugem delu knjige je joka več kot smeha.

Belo se pere na devetdeset je roman o Bronji, njeni mami Miti, očetu Janezu, bratu Roku, stari mami Dadi in pisani druščini sosedov in sorodnikov, ki dobesedno vdirajo v družinsko stanovanje na Vojkovi. Delno pa tudi o Titu, Kardelju in njunem prijatelju Lojzetu Gostiši, ki je tudi Bronjin dedek, a ga ona pozna samo iz časopisov. Zgodbo prvoosebno in v sedanjiku pripoveduje Bronja in z njo nagovarja mamo Mito. Najprej z neobremenjenimi očmi srečne in izredno občutljive deklice, ki pozorno opazuje življenje okrog sebe in podobe skrbno spravlja v svoj spomin. Nato z očmi najstnice, ki mami ne more odpustiti, da jo je zapustila. In naposled z očmi odrasle ženske.

Belo se pere na devetdeset je roman o avtoričinem odraščanju v 70. in 80. letih, ko se v domači kuhinji valijo oblaki cigaretnega dima, ko z mlajšim bratom Rokom pijeta benkota in dejt, jesta evrokrem, navijata za Bojana Križaja, vsako leto 25. maja ponosno spremljata prenos Titove štafete, neke zime pa tudi olimpijske igre v Sarajevu. Počitnice preživljajo v Rovinju, kjer živi teta Anita. Bronja nekaj let intenzivno trenira smučanje. To je tudi obdobje prizorov, ki s svojo naivnostjo in iskrenostjo bralce spravijo v smeh. »Na avtobusu se zabavamo. Včasih srečamo Dadine prijatelje. Ko rečejo ‘kurc’, Dada reče, da to po nemško pomeni kratko. Kaj kratkega koga gleda ne razumem.«

Ko Bronja zaključuje peti razred, mamo vedno bolj pogosto boli trebuh. V bolnici ji odrežejo »tri četrt želodca«, trebuh pa ji kar naprej rase. Bronjino življenje in njeni spomini se začnejo deliti na prej in potem. »Ko greš, je drugače vse.« Mamina smrt je kot uničujoč vihar, ki za sabo pušča ruševine.

Odnosi z očetom se skrhajo, med njima nastopi tišina. »Ko greš, ostanem sama. Včasih te pogrešam tako, da boli.« Psihična bolečina je vse večja, nekaj let kasneje, ko se protagonistka vpiše v prvi letnik novinarstva, se ji pridruži tudi fizična. Rak – Hodgkin. Avtorica bolezen opiše z izostrenim občutkom za detajle, bralca odpelje v bolnišnične sobe, na sevanja in boleče terapije. Opisi so tako realistični, da še bralca boli. Avtorico pa boli tudi občutek, da se večina noče pogovarjati z njo o bolezni, tako kot se ni želel nihče pogovarjati o mamini smrti. »Vem, da mi hočejo dobro, vem pa tudi, da te tolažbe slišim le zato, ker nimajo poguma, da bi povedali pravo resnico, ker s pravo resnico se pogovor zaplete. Ker edina resnica je, da nihče ne ve, kaj bo z menoj ...« Medtem se v njenem življenju zgodi še nekaj dramatičnih epizod, razpade Jugoslavija in protagonistki je hudo, ker »z njenim razpadom razpada tudi vse moje in z njenim razpadom še malo dlje odhajaš tudi ti«.

Belo se pere na devetdeset je na slovensko literarno sceno izstrelil Bronjo Žakelj, diplomirano novinarko, ki dela v bančništvu in se je s svojim prvencem upravičeno uvrstila tudi med polnokrvne pisateljice in finaliste kresnika.