Skoraj neznana zgodba slikarke, ki je ustvarjala na podstrešju sredi Trsta

Vse življenje je preživela v središču mesta, v tisti Ulici sv. Frančiška, okrog katere se je spletlo marsikatero poglavje v zgodovini tržaških Slovencev. Kljub dolgemu in zanimivemu življenju je njena zgodba skoraj neznana. In vendar zidovi njenega nekdanjega stanovanja in podstrešnega ateljeja hranijo velik del njene umetniške zapuščine. Kajti Ema (Emma) Abram (Abrami) je bila slikarka. Ena redkih slovenskih tržaških likovnih umetnic.

Rodila se je le nekaj korakov stran od kasnejše slovenske šole v Ulici sv. Frančiška na današnji dan leta 1876. Bila je deveta od desetih otrok, rodila pa se je v hiši, ki jo je njen oče Franc Abram dal zgraditi dve leti pred njenim rojstvom - mestno hišo in tovarno sodov ob njej. Les za sodarsko dejavnost je pridobival na svojih posestvih v Prijedoru v Bosni.

V trgovski družini, ki si jo je ustvaril z Ano Komac iz Bovca, pa je bila umetnost doma, kot vesta povedati Magda Jevnikar in Sara Zupančič, ki z Emmo Abram (kot se je najpogosteje podpisovala) delita sorodstvene vezi. In se sedaj poglabljata v njeno življenjsko zgodbo, da bi odkrili čim več detajlov iz življenja sorodnice in umetnice.

Emma se je posvečala študiju klavirja in petja, igrala je v ansamblu tamburic, ki ga je ob koncu 20. stoletja ustanovil njen brat Josip Abram - bodoči odvetnik, soustanovitelj tržaške družbe Svetih Cirila in Metoda, veljak političnega društva Edinost. Predvsem pa se je posvečala slikarstvu. Najprej v delavnici Enee Ballarinija, ki se je iz Bologne še zelo mlad preselil v Trst. Umetniško roko je, kot mnogi takrat, vadila s preslikavanjem umetniških del, ki so bila na ogled v mestnem muzeju Revoltella. V njeni zapuščini so tako tudi kopije znanih umetnin.

Prelomna nemška izkušnja

Med letoma 1922 in 1923 se je Emma Abram preselila v München in se tam, že kot odrasla ženska, izpopolnjevala na zasebni akademiji Hansa Hofmanna. Nemškega slikarja, ki je bil učenec Antona Ažbeta, med najbolj vidnimi slovenskimi slikarskimi osebnostmi s konca 19. stoletja.

»Od poldrugega leta bivanja v Münchnu so nam ostali mnogi majhni akvareli karakternih obrazov in celih postav v bolj živih barvah. Četudi je v zapuščini mnogo slik, pa vendar menimo, da so bila uspela dela prodana neznanokam,» je tržaški slikar Milko Bambič leta 1970 zapisal za radijsko oddajo Liki iz naše preteklosti. Prepis njegove oddaje (za katerega je poskrbela Sara Zupančič) je eden redkih doslej znanih zapisov, ki ga je opusu Emme Abram posvetila likovna kritika. Drug ohranjen, krajši, zapis je izšel v francoski revije Revue moderne leta 1934.

Izkušnja na likovni akademiji v bavarski prestolnici je očitno Emmo Abram »opremila« tako z likovnimi veščinami kot s samozavestjo, saj je po vrnitvi začela svoja dela razstavljati na več skupinskih razstavah - na primer tistih v občinskem paviljonu v Ljudskem vrtu v Trstu. Po doslej zbranih podatkih vsaj na desetih. Fašistični režim je medtem k izvorni obliki njenega priimka dodal črko i - postala je Abrami.

Portreti in pejsaži

Med njenimi priljubljenimi motivi so portreti - zlasti starejših ljudi, ki jih je obiskovala v bolnici, pa tudi tihožitja in pejsaži. V njeni zapuščini najdemo tako tudi slike vil in njihovih parkov. Med najbolj uspelimi so, po mnenju Milka Bambiča, tista olja, ki so nastala med njenim prijateljevanjem s slikarjema Vittoriom Bergagno in Romanom Rossinijem. Spremljala ju je namreč v tržaške vile, na primer v Ulici Rossetti, kjer sta onadva restavrirala freske, ona pa je na svoja platna upodobila bujno zelenje in cvetje okrog njih.

»Njena ustvarjalnost je bila mnogostranska: modelirala je reliefe, slikala na blago v batik postopku in podobno,» je še zapisal Bambič in izrazil željo, da bi zapuščino slikarke, ki je pri 91 letih umrla leta 1976 v istem stanovanju v Ulici sv. Frančiška, kjer se je rodila in vse življenje ustvarjala, strokovno pregledali in uredili. Vrzel skušata sedaj vsaj delno zapolniti njeni sorodnici.

Hiša družine Abram v Ulici sv. Frančiška v Trstu, v kateri je živela in ustvarjala tudi Emma Abram, je ob njenih umetniških delih vse do danes ohranila tudi zanimivo pohištvo, zbirko glasbil in sploh vsega, kar je številčna družina potrebovala. Eden od njenih potomcev, Ivo Jevnikar, se je odločil pohištvo podariti nekaterim slovenskim kulturnim institucijam v Ljubljani - Narodnemu muzeju in Muzeju novejše zgodovine. Njihovi kustosi so skrbno pregledali vso dragoceno zapuščino in marsikaj odpeljali s seboj. Tudi skozi pohištvo in celo perilo je namreč mogoče rekonstruirati življenje nekdanje slovenske mestne skupnosti.