»Sanjali smo o tem, da bi izdajali revijo, ne glede na ideološke poglede na svet«

Jurij Paljk je izjemno izobražen človek z veliko izkušnjami, ki je v življenju ogromno poskušal, videl in doživel. Doma je na najrazličnejših področjih, tako da se lahko sogovornik v stiku z njim upravičeno vpraša, od kod črpa vso to znanje. Spoznala sva se, ko je prišel študirat v Trst konec leta 1978 in takoj na začetku sva se začela vpletati v v neskončne debate, kot je to običajno za mlade in vedoželjne ljudi.

Veliko sva razpravljala tudi o rock glasbi, ki je Jurija vedno navduševala. Tako ne bom nikoli pozabil, kako sva debatirala o pesmi Me and Bobby Mc Gee Crissa Kristoffersona, ki pa je zaslovela šele z nepozabno James Joplin. S časom sem spoznal, da je zanj rock glasba tako dragocena, ker predstavlja idealno zvočno kuliso določenih življenjskih obdobij, ljudi, stanj, prijateljev in časa, ki nam neizprosno polzi med prsti, kateri vselej pozorno prisluhne. In prav zato je v svojem najglobljem bistvu Jurij Paljk predvsem pesnik.

Vse se je začelo v sobi 150 novega študentskega doma tržaške univerze in s Sobo 150, ki je kot pesniška zbirka premočno udarila v našo tedaj zatohlo literarno stvarnost. Šlo je za pravi izbruh ustvarjalnosti, ki si grabi sanje, nežnost, cinizem, nemir in željo po svobodi. Kot da bi v te poezije položil Camusa, Bukowskega, Garcio Lorco in Jesenina ... A Sobo 150 si objavil šele leta 1986, pri svojih skoraj tridesetih letih, kot bi hotel obračunati z nekim obdobjem, ki je nepreklicno minilo, nekakšno slovo od mladosti. Pa je mladost res že tako hitro minila ali pa se je le tebi tako mudilo zaorati v drugi čas in, prosto po Hikmetu, pluti po novih morjih?

V bistvu je šlo za slovo od mladosti, ja. Prijatelj Ivan Sirk, ki ga ni več med nami, mi je takrat dejal, da bi morali pesmi izdati, saj se je prvi zavedel, da nas bo življenje neslo na različne konce, da se ne bomo več srečevali, da bomo, kdo prej, kdo kasneje, »postali odrasli«. In tako je tudi bilo.

V uvodu, ki ga je napisal prav nepozabni profesor Ivan Sirk, se slednji spominja, kako si med pogovori v sobi 150 vse preglasil z glasnim stavkom: »Fantje, moramo nekaj ustvariti! Moramo pustiti neko sled za sabo!«. Tega si se menda še kako držal.

Ja, veliko smo se pogovarjali, sanjali tudi o tem, da bi izdajali skupno revijo, ne glede na ideološke poglede na svet. Imeli smo tudi sestanke na to temo, a dejansko nismo nikoli začeli, ker se je vedno nekje zataknilo. Vedno sem bil mnenja, da mora ta lepa skupina, ki se je zbirala v sobi 150 in tudi sicer širše, predvsem v Trstu in Gorici, zaznamovati to obdobje. Zato sem bil knjige vesel.

Že takrat si nisem domišljal, da bo ta knjiga nek mejnik - kot tudi danes si ne, vendar nek žebelj smo vendarle zabili. Morda se je kdo ob njo spotaknil, jo opazil, ne vem. Vem pa, da so te pesmi takrat imele bralno publiko, ki se je v njih prepoznavala, danes pa sem vesel, da so se nekatere obdržale v času.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.