»Salvador Allende me je poklical in me prosil za uslugo«

Ob današnjem vrhuncu festivala iberijsko-latinskoameriškega filma v Trstu bodo – potem ko so mu namenili retrospektivo – posebno priznanje podelili čilskemu režiserju Alvaru J. Covacevichu, dokumentaristu, ki je s svojim delom začel v 60. letih in se nato približal Salvadorju Allendeju, predsedniku, čigar 50-letnico smrti med krvavim državnim udarom obeležujemo letos. Festival ji posveča posebno pozornost.

Covacevich, ki je Allendeja s snemalno ekipo spremljal med številnimi državniškimi potovanji v tujini in z njim razvil prijateljski odnos, je po udaru emigriral v Mehiko, od leta 1990 pa živi med Mehiko, Čilom in New Yorkom. V Trst, kamor ga je dolgo vabil njegov rojak, umetniški vodja festivala Rodrigo Diaz, je minuli konec tedna skupaj s soprogo potoval dolgih 18 ur, na letalu pa praznoval svoj 90. rojstni dan. Poleg Allendeja v intervjuju omenja fizični obračun med dvema nobelovcema in pa neverjetno zgodbo strmoglavljenega letala v Andih, o kateri je posnel film.

Po izobrazbi je Covacevich krajinski arhitekt, v Mehiki je za zasluge na kulturnem področju prejel najvišje državno odlikovanje (azteškega orla), v Santiagu je dal pobudo za ustanovitev kulturnega centra La Moneda.

Začniva pri vašem priimku, ki v tem delu Evrope zveni domače. Od kod so bili vaši predniki?

Bili so Hrvati z otoka Hvar, točneje iz Starigrada. V Čile so se izselili v 19. stoletju. Amerika je bila takrat za mlade zelo privlačna. Tu ni bilo prihodnosti, zato so v obdobju kalifornijske »zlate mrzlice« odpluli čez ocean. Moj dedek, osemnajstletnik, je hotel oditi s Hvara, pradedek pa se mu je postavil pred vrata, vendar zaman.

Zakaj je veliko Hrvatov šlo ravno v Čile?

Poglejmo zemljevid. Ladja, ki je odplula iz Jadranskega morja in je bila namenjena v Kalifornijo, je preplula Atlantik, Panamskega prekopa pa še ni bilo, zato se je pot nadaljevala južno mimo Rta Horn, najjužnejše točke na celini. Prvi postanek onstran rta je bil kraj Punta Arenas, na drugem koncu planeta. Tam so se nekateri Jugoslovani ustavili (v tem mestu so postavili »spomenik jugoslovanskemu priseljencu«, pred nedavnim pa ga preimenovali v »spomenik hrvaškemu priseljencu«). Ostali so nadaljevali plovbo proti San Franciscu, nekateri pa so se po poti izkrcali v Valparaisu, mestu sredi Čila. Med njimi moj dedek.

Dalmatinskega porekla (z otoka Ugljan) je tudi aktualni čilski predsednik Gabriel Boric. Kaj menite o njem?

Všeč mi je. On prihaja ravno iz Punte Arenas. Zelo mlad je in pameten, večkrat je bil poslanec, ima pa čudovite ideje. Pravkar je izdal poseben odlok za iskanje »desaparecidosov«, ljudi, ki so izginili med vojaško diktaturo, teh je bilo nekaj tisoč. To je pomembna poteza.

Filmski festival posveča posebno sekcijo Salvadorju Allendeju. Kako ste ga spoznali?

Leta 1966 sem posnel dokumentarni film Morir un poco (Malce umreti), ki je na Allendeja, ko je bil še predsednik senata, naredil velik vtis. Poklical me je, da bi poklepetala o svetu filma, ki ga je zelo zanimal. Zaupal mi je: »Alvaro, vaš film sem gledal sedemkrat. Njegova politična vsebina je dejansko diskurz, na katerem vztrajam že vse življenje. Zato mi je tako všeč.«

Dokumentarni film, ki so ga poleg drugih vaših del predvajali na festivalu, prikazuje vsakdanje življenje bogatega in revnega sloja ter izpostavlja velike družbene razlike v Čilu.

To je bilo v obdobju, ko je bila v državi velika beda. Poudaril sem izrazite družbeno-ekonomske razlike, ki so zaznamovale čilsko družbo. No, Allende mi je takrat tudi rekel, da bova nekega dne naredila nekaj skupaj, preden sva se poslovila.

Nekaj let pozneje, ko je bil že predsednik, se je pripravljal na odmeven pogovor s Fidelom Castrom, ki je bil na višku popularnosti. Še nikoli se nista prej srečala kot državnika. Temu srečanju so hoteli prisostvovati vsi na svetu, prijavljenih je bilo 1200 novinarjev, vsaka čilska politična stranka je imela svojo snemalno ekipo. Skratka, medijski pritisk na Allendeja je bil velik. Jaz pri tem nisem imel nobene šanse, stal sem na obrobju. Ampak predsednik me je poklical in me prosil za uslugo: »Alvaro, rad bi, da ta film posnamete vi.« Tako je nastal dokumentarec El dialogo de America (Dialog Amerike).

Celoten intervju v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.