Razkošna in aktualna Traviata

V okviru 67. Festivala Ljubljana smo v sredo prisluhnili Verdijevi operi La traviata (1853) v izvedbi gledališča Teatro Regio iz Torina. Gostovanje je imelo mednarodni odziv, saj je Gallusovo dvorano napolnilo veliko število poslušalcev iz Italije, Avstrije in Hrvaške. K zelo dobremu obisku je nedvomno pripomogel sloves danes že klasične postavitve, ki sta jo nemški režiser Henning Brockhaus in češki scenograf Josef Svoboda pripravila leta 1992 za Sferisterio v Macerati, odtlej pa potuje po vsem svetu.

Brockhaus je v številnih intervjujih izpostavil, da se je želel izogniti realizmu Dumasovega romana Dama s kamelijami (1848), na katerem sloni opera: režija in scenografija se tako kot glasba opirata na aluzije, in tako izpostavljata razne motive, ne da bi jih podrobneje obdelala. Tudi ogromno ogledalo, ki nekoliko nagnjeno odseva dogajanje na odru in se v zadnjih taktih obrne proti publiki v razsvetljeni dvorani, ima pomembno simbolno funkcijo: tako kot meščani v romanu brez sramu zijajo v protagonistkine osebne predmete, ki jih po njeni smrti prodajajo na dražbi, tako tudi gledalci nezavedno prevzemamo vlogo voajerjev, ko opazujemo njeno propadanje in smrt. Ogledalo brechtovsko razbije gledališko iluzijo, saj nas po dveh urah razkošnih prizorov, čudovite glasbe in ganljive zgodbe surovo povrne v realnost. Zanimive so tudi živopisne tapiserije, ki s pomočjo ogledala ustvarjajo večdimenzionalne svetove.

Ruska sopranistka Marija Mudrjak (Violetta Valéry) je svojo vlogo odlično poustvarila na igralski ravni, saj je uspešno prikazala protagonistkin psihološki razvoj od lahkoživke do zaljubljene ženske, ki se odpove ljubezni in sreči, da ne bi oskrunila družinske časti svojega ljubega. Manj je prepričala kot pevka. Na vokalni ravni sta se bolje odrezala tenorist Giulio Pelligra (Alfredo Germont) in predvsem baritonist Giovanni Meoni (Giorgio Germont).