»Pravil je, da se jaz zrcalim v njem, on pa v meni«

Danes, ko bi Boris Pahor praznoval 110. rojstni dan, se mu bodo ob 18. uri v koprskem Pokrajinskem muzeju poklonili s predstavitvijo slovenskega prevoda njegove biografije Nikogaršnji sin, ki jo je napisal z novinarko kulturne priloge dnevnika Il Sole 24 Ore Cristino Battocletti. Včeraj so knjigo predstavili v Ljubljani. Biografijo, ki je v italijanščini izšla leta 2012, sta prevedla pisateljev vnuk Tadej Pahor in Edvin Dervišević, spremno besedo je prispeval pisateljev sin Adrijan Pahor.

Zakaj je pomembno, da lahko tudi slovenski bralci preberejo biografijo Borisa Pahorja, ki sta jo napisala skupaj?

S Pahorjem sva se oblikovanja tega dela lotila vsak s svojo željo. Na eni strani Slovenec, moški starejše generacije, na drugi jaz, ženska, Italijanka s slovenskimi koreninami, ki ne govori slovensko. On se je hotel soočiti s tem, kar sam dojemal kot gonilo družbene prenove, torej z žensko iz druge generacije, ki se želi poglobiti v to, kar je bilo povod za njegovo identitetno tragedijo. Pravil je, da se on zrcali v meni, jaz pa v njem. Rada bi, da bi tudi slovenski bralci to knjigo vzeli v roke, ker predstavlja priložnost, izhodišče za poskus pobratenja dveh narodov, ki ju je fašizem ločil. In ta ločitev je vztrajala tudi kasneje.

Italijanski ponatis, izšel takoj po Pahorjevi smrti, je obogaten z nekaterimi poglavji, ki jih v prvi izdaji ni.

Da, velja tudi za slovenski prevod. Pred pandemijo sem ga redno obiskovala, vedno bolj mi je govoril o sedanjosti in prihodnosti. Zato sem ga enkrat vprašala, če bi mogoče želel, da pripraviva dodatek k biografiji. Privolil je in tako sva začela z dolgimi pogovori, ki so bili različni od tistih za prvotno izdajo knjige leta 2012, tudi zaradi njegovega fizičnega stanja, ki sicer ni vplivalo na njegovo lucidnost, to bi poudarila. V dodatku je zapisano to, za kar lahko rečemo, da je Pahorjeva civilna oporoka, namenjena zlasti mlajšim generacijam. Gre za zelo moderno besedilo, usmerjeno v trajnost, ženske kot gonilo prenove, utopično željo, da bi politiki, znanstveniki, ekonomisti, literati skupaj odločali o pravičnejši globalni porazdelitvi bogastva. Prinaša razmislek o turbokapitalizmu in željo po približevanju krščanskemu principu solidarnosti. Upam, da bo ta knjiga dodatno prispevala k spominu na Borisa Pahorja, ki mora ostati še kako živ.

Sta se pogovarjala tudi o smrti?

Da. Pravil je, da se bo, ko bo umrl, spremenil v energijo. Mislim, da je to lepa zapuščina, energija, ki ostane za nami.

Celoten intervju v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.