Pet režimov

V današnjem Primorskem dnevniku objavljamo poglavje iz knjige Dimitrija Volčiča, ki je z naslovom »Iz ozadja« in s podnaslovom »Novinarjev pogled na pol stoletja Vzhodne Evrope« pravkar izšla pri tržaški založbi ZTT-EST. Za ekskluzivno objavo v Primorskem dnevniku se založbi zahvaljujemo.

Zavezniške letalske eskadre so izbrale naše mesto za križišče, bodisi kadar so letele na Balkanski polotok bodisi kadar so se vračale z Dunaja. Nad Ljubljano so leteli vsi, le malokdo pa je nanjo spustil bombo. Preleti so močno vplivali na osebno kulturo ali njeno pomanjkanje. Nevednost se je začela že prej. Ko sem imel šest let, me je mama peljala k francoskim sestram notredamkam, kot je bilo takrat v navadi. Sestre so nas naučile litanijo, ki je zvenela približno takole: »Esesidusorasuri.« V družini so jo skušali razvozlati, a nikomur ni uspelo odkriti resnice, ker se naslednjega dne k sestram nisem hotel več vrniti. Tako sem opravil s francoščino.

Mesto so razdelili na številne majhne, z bodečo žico ograjene rajone. Iz enega v drugega smo lahko prehajali samo preko kontrol na cestnih zaporah. Na začetku so šolarji zapore prehajali brez težav. To so odkrili narodnjaki in prosili otroke, naj v šolske torbe skrijejo prepovedan material. Naredil sem majhno uslugo, a samo zato, da ne bi pokazal strahu, ki ga je v starosti deset let in pol še vedno dovoljeno čutiti. Nato sem se počutil kriv zaradi strahu, ki sem ga občutil, in zaradi antipatije do gospoda, ki se je na moj račun s svojimi lističi igral odpornika. Bil sem velik za svojo starost in nosil sem prve dolge hlače. Tvegal sem, da bi me ustavili, preiskali na enem od blokov, ki so stali v središču mesta. In potem? Potem nič, vprašali bi me, kdo mi je dal papir, in kaj bi jaz odgovoril? Najverjetneje na njem sploh ni bilo kakega sporočila, ampak zgolj običajna gesla.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.