Pahorjeva pisemska republika

V dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu v Ljubljani je včerajšnji dan minil v znamenju znanstvenega posveta Književna republika Borisa Pahorja (1913-2022), ki se umešča v okvir istoimenskega raziskovalnega projekta pod vodstvom prof. dr. Urške Perenič. Dogodek so organizirali Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Slovenska matica in založba Beletrina, na njem pa so predstavili glavne dosežke prvega leta projekta, pomen literarne in kulturne dediščine tržaškega velikana pa so pomagali osvetliti še raziskovalci in predavatelji.

Popisali 6000 pisem

Protagonisti posveta so bila v glavnem pisma, ki konstruirajo Pahorjevo republiko krajevnih, regionalnih in planetarnih razsežnosti. Iz njih, kot je povedala Urška Perenič, »izhaja troje bistvenih potez: pisateljeva odprtost v dialoškost in naravnanost na drugega, ki je bistvena za nastanek pisma; pisateljeva kontinuirana navzočnost v družbi in potrjevanje opravljanega poslanstva ter položaj kot nezlomljivi nerodni steber, zaščitnik ogroženih jezikov in kultur, svetilnika v mestu v zalivu, kjer je doživel izkušnjo fašizma«.

Vsa ohranjena korespondenca gre od druge svetovne vojne do leta 2008, pri čemer so popisali kakih 6000 enot, je povedala vodja projekta. Največ je pisem, potem so še razglednice, dopisnice in lističi - Pahor je vse shranjeval, ker ga je bilo strah, da bi se kaj izgubilo. Več je bilo moških dopisovalcev, čeprav so bile ženske v marsičem zanimivejše in vzbujajo pozornost raziskovalcev. Viške dopisovanja je raziskava zabeležila v letih 1973 in pa 1977 oz. 1978, kar je povezano s Pahorjevim nemilostnim položajem v odnosu do matice.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.