»Orfej je najpomembnejši pevec svojega časa, torej neke vrste rockovski zvezdnik«

V tržaški operni hiši Giuseppe Verdi bo drevi premiera opere Orfej in Evridika, ki jo je Christoph Willibald Gluck komponiral leta 1762. V naslovnih vlogah bosta nastopili mednarodno priznani pevki Daniela Barcellona in Ruth Iniesta, režijski koncept pa je podpisal tržaški avtor Igor Pison, ki se tokrat prvič predstavlja v rojstnem mestu kot operni režiser. Med študijem na akademiji Augusta Everdinga v Münchnu se je namreč specializiral na področju glasbenega gledališča in doslej žel pomenljive uspehe v Nemčiji, Avstriji, Sloveniji in na Hrvaškem. S Pisonom smo se pogovorili o njegovem delu v tržaškem Verdiju.

Z Orfejevim mitom se ukvarjate že dolgo: leta 2012 ste v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu podpisali dramatizacijo in režijo Magrisove pripovedi Saj razumete, lani pa ste za gledališče v Magdeburgu režirali Offenbachovo opereto Orfej v podzemlju. Kako se je z leti spreminjal vaš pogled na ta starodavni mit?

Pri Claudiu Magrisu pravzaprav nisem veliko razmišljal o mitu, ker je v ospredju samo Evridika, Orfeja pa le omenjajo. Pri Offenbachovi opereti sem se moral - nasprotno - zelo dobro pripraviti, ker je to parodija tako grškega mita kot Gluckove opere. V njej je citat osrednje Gluckove arije Che farò senza Euridice: leta 1858 ga je publika zlahka prepoznala in se seveda smejala, danes pa je treba njegov komični učinek nekoliko premisliti. Podobno je veljalo tudi za izvirno zgodbo, ki se iz tragedije spremeni v komedijo: operetni Orfej je naravnost navdušen, ko se žena znajde v podzemlju, ker mu tako ni treba trositi denarja za ločitev.

Kaj pa Gluck? Kako ste opero s sredine 18. stoletja približali sodobni publiki?

Dirigentu sem že na začetku povedal, da je treba razmisliti vsebino Gluckove operne reforme, ki sem jo jaz poimenoval kar minimalizem, in to izkoristiti tudi v načinu nastopanja. Mit je pomemben samo do določene mere, ker ga je libretist svojčas zelo svobodno priredil: prvič, v operi nastopa tudi Amore, in drugič, opera se srečno zaključi, ker Evridika nenadoma in povsem nepričakovano oživi. Mit je torej relativno pomemben: zanimivejše se mi je zdelo ohraniti idejo, da je Orfej najpomembnejši pevec svojega časa, torej neke vrste rockovski zvezdnik.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.