Operi za v ... kopalnico

Ben želi povedati svoji izbranki Lucy nekaj pomembnega, ona pa je stalno na telefonu. To ni vsakodnevna zgodba iz današnjega časa, temveč vsebina operne enodejanke Telefon, ki jo je Giancarlo Menotti napisal leta 1947. Življenje v dvoje vznemirja tudi Gila, ki sumi, da žena Susanna skriva zaskrbljujočo »strast«, kar pripoveduje opera Suzanina skrivnost Ermanna Wolfa Ferrarija iz leta 1909. Operi bodo v sklopu festivala Piccolo opera festival del Friuli Venezia Giulia v torek, 1. septembra, ob 20. uri uprizorili na gradu Spessa pri Koprivnem (sinočnjo premiero so zaradi slabih vremenskih napovedi odpovedali – dodatne informacije so na voljo na spletni strani piccolofestival.org). V parku, kjer sta se v preteklih stoletjih sprehajala tudi libretist Lorenzo da Ponte in pustolovec Casanova, bosta v vlogah obeh parov nastopila sopranistka Anna Bordignon in baritonist Dario Giorgelè. Dirigent bo Alessandro Cadario (zelo znan tudi v zborovskem svetu kot odličen aranžer in dirigent), režiserka pa Jasmin Kovic, ki ji glasbeno gledališče očitno odgovarja, saj se bo po off muzikalu, ki ga je v lanski sezoni režirala v Slovenskem stalnem gledališču, tokrat predstavila z operno dvojico. S 33-letno režiserko iz Števerjana, ki je izkušnje na opernem področju pridobila tudi v sloviti veronski Areni, smo se pogovorili o tem novem izzivu.

Mali operni festival prilagaja uprizoritve posebnostim naravnega prizorišča. Kako je grad Spessa vplival na vaš koncept?

Piccolo opera festival si že vrsto let prizadeva za vrednotenje in integracijo okolja v scenografijo opernega prizorišča. Tak primer uporabe prostora je bil tudi lanski Donizettijev Elisir D’Amore. Sama sem se letos odločila za postavitev, ki scensko zamejuje prostor fikcije. Na moj koncept grad ne bo bistveno vplival. Za to sem se odločila predvsem iz dramaturškega in praktičnega vidika. Moja prva skrb je namreč ta, da ustvarim »uporaben« prostor, v katerem se pevci udobno počutijo, prostor, ki pevcu že sam ponuja dovolj sedišč, opornih točk in mest, ki mu pomagajo, da se počuti varnega in da se med petjem sam naravno postavi tako, da lahko dobro vidi dirigenta in sopevca.

Bomo gledali dve popolnoma različni predstavi ali obstaja med njima neka rdeča nit?

Kljub vidnim razlikam med tema kratkima operama, tako glasbenimi kot stilnimi v besedilu libreta, sem se odločila, da ju umestim v isti čas in prostor. Na odru zato v obeh nastopa isti par: Gil in Susanna (v tokratnem Telefonu bo torej Susy, ne Lucy). Gledalec bo gledal dve različici istega para pred in po poroki in si sam predstavljal, do katerih sprememb je medtem prišlo. Operi imata tudi nekaj zanimivih skupnih točk. V obeh zgodbah se ženska počuti bolj udobno in sproščeno od moškega in v obeh operah se moški znajde v nekem neprijetnem, zapostavljenem položaju, saj sumi, da ga ženska zanemarja ali celo vara z drugim moškim, ali pa enostavno zaradi tega, ker preveč ur preživi ob telefonskih klepetih s prijateljicami.

Prizorišče obeh oper je zato, naj razkrijemo vsaj to, intimen prostor ženske kopalnice, kjer se ženska počuti povsem udobno, moški pa večkrat odveč.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.