Oči, izrazi, obrazi

»Edino, kar iščem, je kraj, kjer lahko zrem ljudem v obraz brez strahu.« Prepričana sem, da je vsak izmed nas vsaj enkrat, če že ne večkrat, v decembru in januarju pomislil na tisto 10-letno deklico ... Da, ravno tisto. Tisto, ki je danes ni več. Rahime. Tisto, ki je v dolgih temnih in mračnih nočeh, ko je z brati in mamo pešačila po neznanih poteh, sanjala o kraju, v katerem bo lahko mirno živela s svojimi najdražjimi. Sanjala je o okolju, kjer bo lahko obiskovala šolo, se družila s prijateljicami in brez strahu odraščala. Da, kajti to, kar je gnalo njo in marsikoga drugega, je predvsem vsakodnevni strah: strah pred trpljenjem, lakoto, boleznijo, pred izgubo življenja. Iz svojega domačega kraja ne bi zbežali, če bi bili pogoji za življenje boljši, vsaj znosni, ali taki, ki bi omogočali človeku dostojno življenje. Tega niso imeli ali jim ni bilo dano imeti, zato pa so odšli.

Tudi ob tej zgodbi, tako kot ob mnogih drugih prej, se je slovenska javnost razdvojila, eni so obžalovali dogodek in se ob njem streznili, drugi pa so opravičevali žičnato ograjo s tem, da ta urejuje prihod legitimnih migrantov in si tako tudi očistili vest, češ da je Slovenija in sploh Evropa že sprejela dovoljšnje število migrantov in tako opravila svojo moralno dolžnost. Javna debata je že nekaj let razdvojena med sprejemanjem in odklanjanjem prihoda beguncev, iščejo se najrazličnejši izgovori, češ da imamo pravico do zavračanja nepovabljenega gosta v naš dom. Pri vsem tem se samo po sebi poraja vprašanje: kdo pa smo mi? Kdaj nam je bila dana pravica, da odločamo o tem, kdo sme in kdo ne sme priti k nam? Kdo lahko odloča o tem, kdo ima pravico do spodobnega življenja in kdo ne? In zakaj imamo mi, prebivalci razvitega Zahoda, pravico, da se prosto premikamo po celi zemeljski obli in se sami odločamo, kje, s kom in kako si bomo ustvarili svoje življenje, prebivalci nekaterih drugih držav pa te pravice nimajo?

Na vprašanje velikih migracij svetovnih dimenzij bi bilo nujno začeti gledati z drugačnega zornega kota, začeti razmišljati o tem, katere vrednote in katera načela naj bi nas vodila pri soočanju s to situacijo. Med te vrednote spada nedvomno prepričanje, da ima vsak človek pravico do spodobnega življenja ali vsaj enake priložnosti zanj, kot smo je deležni vsi, ki živimo v razvitem svetu. Vsak človek ima pravico do svobodnega gibanja, kar vključuje pravico do prostega odhoda iz izvorne države, če je v njej človek v življenjski nevarnosti. Vsak ima torej pravico, da si svojo usodo oblikuje po svoji predstavi. Predvsem pa ima pravico, da lahko mirno preživlja svoje dneve, ne da bi vsako minuto v strahu trepetal pred neznanim. Razvitejši del sveta ima človeško in humanitarno dolžnost, da pomaga ljudem v stiski in da nase prevzame delež bremena migracij.

Pred usodami teh ljudi si ne moremo zatiskati oči in ne moremo ostati tiho. Njihove oči, njihovi izrazi, njihovi obrazi nas morajo strezniti iz ravnodušnega lagodja, v katerem se nahajamo. Ti obrazi nas zbudijo iz spanja vsakdanjosti in nam kažejo, da so naše skrbi pravzaprav drobtinica v primerjavi s preizkušnjami, s katerimi se oni soočajo: vsakdanji strah pred izgubo svojega življenja ali življenja lastnih otrok; želja po tem, da bi svojim potomcem omogočili boljše življenjske pogoje, a tudi strah pred možnostjo, da na poti ne bo uspelo, da bo kdo utonil, kdo omagal, kdo zbolel in do konca poti ne bo prišel; stiska staršev, ki svojim otrokom ne morejo omogočiti dostojnega vsakdana, trpljenje ljudi, ki nimajo s čim se nahraniti in s čim se obleči. Obrazi beguncev postavljajo nas same pred ogledalo in nas vabijo, da se zazremo v njihove usode, da z majhnimi koraki začenjamo spreminjati odnos do te problematike v nas samih in v drugih, ki živijo okoli nas.

Kajti »edino, kar iščejo, je kraj, kjer lahko zrejo ljudem v obraz brez strahu«.