»V dobi virtualnega si želim nečesa otipljivega, trajnejšega«

Dvojnost oziroma povezovanje različnosti je razpoznavni znak Elene Guglielmotti, mlade umetnice iz Čedada. Po izobrazbi je grafična oblikovalka in ilustratorka, se pravi, da v svoji poklicni dejavnosti združuje uporabno s »čisto« umetnostjo, z vsebinskega vidika pa se sklicuje tako na furlansko kot na tradicijo Slovenske Benečije.

Znanje si je ustvarjalka pridobivala v zelo različnih okoljih, kar jo je nedvomno vsestransko obogatilo in kar zna izraziti v svojih delih. Trenutno deli s kolegi ustvarjalni prostor Studio Artico v Vidmu, istočasno pa sodeluje tudi z videmsko agencijo Ensoul. Njena je nova grafična podoba tednika Novi Matajur, nad katero redno bedi. V skupini, samostojno in v različnih okoljih: tako se trenutno razvija raznolika dejavnost Elene Guglielmotti.

Začnimo pri začetkih: kaj je botrovalo odločitvi o študiju vizualne komunikacije - smer ilustracija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (prva diplomska stopnja) ter kasnejši za magistrski (druga stopnja) na visoki šoli ISIA - Istituto superiore per le industrie artistiche, smer ilustracija v Urbinu?

Pravzaprav se po zaključeni klasični gimnaziji, prej sem obiskovala dvojezično šolo v Špetru, nisem znala prav odločiti. Potem pa sem se nekako intuitivno odločila, da mi leži grafično oblikovanje. Opravila sem vstopni izpit in se odločila za grafično oblikovanje, ne za slikarstvo: risanje mi je všeč, slikanje pa ne. V moji družini ni umetnikov, zato je bila moja odločitev samostojna.

V Ljubljani sem študirala v obdobju 2009-2013 in če danes pomislim, se mi zdi že zelo daleč. Stara sem bila devetnajst let in z vseh vidikov je šlo za precejšen izziv, jezikoven, ker je šolsko znanje večkrat daleč od vsakodnevnega jezika, in tudi študijski, čeprav me je študij zelo pritegnil. Vsekakor mislim, da mi je tak »hard« začetek koristil. Potem sem hotela spremeniti kontekst, eno leto sem delala malo naokrog, na primer v Veliki Britaniji, kot grafična oblikovalka, nato me je Jasna Merkù navdušila za študij v Urbinu. Bila je prava izbira, na šoli ISIA sem veliko pridobila. V razredu nas je bilo dvajset, spodbujali smo se in tako umetniško in tudi osebno rasli.

V svoji vsakodnevni dejavnosti združujete uporabno umetnost z ilustriranjem. Kam se nameravate v prihodnosti usmeriti?

Z grafičnim oblikovanjem, predvsem spletnim, se preživljam. Imam pa načrte, ki so mi posebej pri srcu. Ob že omenjeni možnosti nadgraditve projekta o raziskovanju običajev Benečije nameravam kot ilustratorka predstaviti živali Furlanije - Julijske krajine. Gre za divje živali, ne domače, na tem že delam.

Še ambicioznejši načrt, o katerem zaenkrat razmišljam, pa je, da bi nekatere svoje ilustracije prenesla na blago, in sicer kot vezenine. Zavedam se, da je izvedba precej zapletena, ker ni veliko oseb, ki bi se lahko lotile te zahtevne in zamudne naloge. Vendar bi v tem, z virtualnostjo prepojenem svetu, kjer se vse bolj uveljavlja umetna inteligenca, nastalo nekaj otipljivega, stvarnega, trajnejšega. In tudi v sozvočju s tradicijo, ker so vezenine vezane na nekdanjo nošo, na beneške običaje.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.