Laura Bussani: Vrat ne laže, pove resnico o naših letih

V času, ko je staranje »prepovedano« in je ponujanje vseh možnih pripomočkov za ohranitev »večne mladosti« velik biznis, nam tržaško gledališče Miela predstavlja veliko bolj »naravno« žensko izpoved, ki je včeraj doživela premiero (ponovitve pa se bodo nadaljevale do 27. februarja).

Il collo mi fa impazzire. Tormenti e beatitudini dell’essere donna (v slovenskem prevodu Moj vrat mi gre na živce in druge misli o tem, kako je biti ženska) je monolog, napisan na osnovi avtobiografske, humoristične kratke proze ameriške scenaristke in pisateljice Nore Ephron (1941-2012). Nastopa igralka Laura Bussani.

Kako ste priredili izvirni tekst?

Besedilo govori o ženskah med zrelostjo in ostarelostjo, ki se vsakodnevno spopadajo z neizprosnim minevanjem časa in z vsemi težavami, ki iz tega izhajajo. Avtoričin dermatolog pravi, da se katastrofa začne pri 43. letih in z njo tudi poskusi »vzdrževanja«. Protagonistka govori v prvi osebi o svojih ljubezenskih zgodbah, možeh in otrocih, pa tudi o svojih kuharskih izkušnjah. Nekatere stvari smo posodobili in obdelali, saj je izvirni tekst nastal v 80. letih. Pri priredbi sta sodelovala režiser Massimo Navone in tudi Stefano Dongetti, ki očitno precej dobro razume tudi ženske problematike.

Katere teme so vam najbolj zabavne, katere pa se vas globlje dotaknejo?

Avtorica zelo dobro obvlada humoristično dimenzijo. Zabava me izhodišče oziroma vrat, ki je dejansko naš potni list in ne laže, tako kot sekvoja, ki ji lahko šteješ kolobarje na štoru. Staranje pa ni samo stvar estetike, saj se približuješ koncu in poti nazaj ni. Dotaknilo se me je obžalovanje najstništva, ko se ne ukvarjaš z lepimi stvarmi, s katerimi si obdarjen, začenši z vratom. Preprosto jim ne pripisuješ pomena.

Več v včerajšnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku