Kulturni praznik s slovensko dediščino v širšem kontekstu

Zaupati režiserju vsebine in obliko dogodka pomeni verjeti v njegovo vizijo. Letošnji program osrednje proslave Slovencev v Italiji ob slovenskem kulturnem prazniku je z umetniškimi in protokolarnimi sredstvi Marca Manina zelo jasno izrazil svoje sporočilo. V premišljenem programu in lesku dogajanja znotraj monumentalne veže glavne pošte v Trstu, ene najlepših poštnih palač v Italiji, je proslava zrcalila avtorja.

Najprej je prišla do izraza doslednost, zvestoba namenu ažuriranega »mittelevropskega« formata, ki ga je Manin sestavil z elementi standardnega praznika ob dnevu kulture (slovenska besedila, tradicija, glasba, govor, nagrajevanje) in lastnega glasbenega obzorja. Prisotni so bili predstavniki različnih generacij družine Avsenik, a v simfonični in koncertni preobleki, ter harmonike v zaupni kameji – predvsem združitev treh svetov, ki so jih predstavljali deželni orkester, slovenski dirigent in solista, zamejski zborovski pevci. Tokrat je proslava umestila slovensko dediščino v širši kontekst, znotraj slovesne zgradbe, ki je zaradi koncepta in splošnega vtisa dišala po sodobni verziji tržaškega domotožja po avstro-ogrski idili.

Institucionalni trud za odprto proslavo, ki naj ne bi ostala znotraj zidov slovenske manjšine, se je zrcalil v mešanem občinstvu, a tudi znotraj programa, ki se je prvič začel z izvedbo treh himn: slovenske, italijanske in evropske. Tudi v nadaljevanju ni bilo naključnih izbir, saj je spored pospremil občinstvo na pot, kjer je vsaka postaja imela svoj smisel in sporočilo. Med sugestivnimi, spreminjajočimi se barvami luči na stopnišču palače (ki s svojo namembnostjo govori o povezavah in komunikaciji) je širša zasedba zbora Jacobus Gallus pod vodstvom Marka Sancina prikazala domet slovenske kulture z izvedbo moteta renesančnega skladatelja, po katerem nosi ime. Sledil je slovenski Triglavski mit, gorska impresija v spektakularnem aranžmaju Patricka Grebla.

Več v jutrišnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.