»Kras je pesnitev, ki diši po brinju«

Najpogosteje so mu pravili »slikar Krasa« ali »likovni trubadur Krasa« in čeprav zveni ta definicija za Lojzeta Spacala na prvi pogled omejevalno, sloni na zelo trdnih (kraških) temeljih. »Rodil sem se v Trstu, a čutim se Kraševca, saj sta bila oče in mama iz Kostanjevice na Krasu ... Kras je kamnit, bleščeč se svet. Kras je trpka in grenka pesnitev, ki diši po brinju, borovcu in apnencu. Kras je dramatizacija, ki spominja na človekovo izvirnost,« je Lojze Spacal (1907–2000) zaupal likovnemu kritiku Zoranu Kržišniku, odličnemu poznavalcu in preučevalcu njegovega opusa. In še: »Ljubezen do te zemlje je v meni tako globoko zakoreninjena, da lahko nenehno črpam iz nje in ustvarjam.« Zato ne čudi, da je Kržišnik zapisal, da je Spacal v Krasu našel vse elemente za celovito umetniško izpoved. Morda so ga ravno zaradi njegove velike navezanosti na Kras, ki je skupna večini Tržačanov, imeli za svojega tako Slovenci kot Italijani.

Pročelja kraških hiš, okna, suhi zidki, ograde, doline, vinogradi, a tudi vsakdanji predmeti, ki jim Spacalova roka vlije poetičnost – stoli, zibelke, košare za seno, koruzni storži ... Vse to najdemo v njegovih oljih in grafikah, lesorezih, risbah, mozaikih in tapiserijah, na prekooceanskih ladjah, ki jih je pomagal opremiti. A Spacalova izredno bogata produkcija je tematsko neprimerno širša od zagrajene kraške ograde. Tu so tudi mesta s svojimi tovarniškimi dimniki, lunaparki, osamljenimi klopcami in zapuščenimi kolesi, tu je zrcaljenje mestnih oblik v morju, tu so viseči čolni in mesečina (v Savudriji), tu so soline s svojimi čistimi linijami. Tu je Spacalov čut za pravico in pravičnost, pa naj se krivica zgodi leta 1930 na bližnji bazovski gmajni ali v 70. letih v oddaljenem Čilu ...

Danes mineva 20 let od Spacalove smrti. Ko je 6. maja 2000 za vedno zatisnil oči, je bila v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled velika in pregledna retrospektivna razstava – 25. aprila tistega leta jo je bil odprl predsednik države Milan Kučan, odprtja se je udeležil tudi umetnik. V času kulturnega molka, v katerega nas je prisilil novi koronavirus, so tudi v Moderni galeriji pripravili vrsto vsebin, ki jih lahko spoznavamo z domačega kavča. Med temi je serija Artemija, v kateri kustosi galerije razlagajo izbrana dela iz domače zbirke.

Kustosinja za fotografijo Lara Štrumej nam tako predstavi štiri fotografije iz prvega obdobja Spacalovega ustvarjanja, nastale med njegovim prisilnim izgnanstvom v južno Italijo, kamor ga je po aretaciji leta 1930 poslal fašistični režim. Med bivanjem v Accetturi v Bazilikati, kjer se je moral preživljati sam, je likovno nadarjeni Spacal (na akademijo v Milan in Monzo je šel šele dobrih pet let kasneje) prosil domače, da mu pošljejo staro leico. »Prisluhnil je potrebam in željam domačinov in poleg družinskih praznikov, porok, obhajil in birm fotografiral tudi pogrebe. Veliko je portretiral, posebno zanimivi pa so posnetki uličnih prizorov in dogajanj ob raznih ljudskih praznikih in običajih, ki s časom dobivajo le še večjo dokumentarno vrednost in čar,« je zapisala Štrumej. Med temi je na primer fotografija vaškega mlaja (Majnik, 1931), ki je Spacala najbrž spomnil na tiste v domačih krajih. In podobe z ulice: deklica pri vodnjaku, kotlar z malim pomočnikom ... Štiriindvajsetletnemu Spacalu, tujcu s statusom izgnanca (danes bi rekli begunca ...) sovaščani niso privoščili donosnega posla, zato ga je prepustiti nekemu domačinu in se zaposlil v mizarski delavnici. In ravno tu se je naključno začela njegova slikarska pot, ki ga je pripeljala do nagrade za risbo in grafiko na 29. beneškem bienalu (1958), do velike Prešernove nagrade (1974) in velike popularnosti. Neko noč je pravkar izdelano malo krsto za štiriletno deklico tako lepo poslikal, da je vse življenje rad ponavljal, da ni nobeno drugo njegovo delo zbudilo tolikšnega občudovanja. Nadaljnja pot je bila tako, na našo srečo, zapečatena.