»Jezikom je treba vzeti breme ideologije«

Zamislite si, da bi obmejna območja, ne samo italijansko-slovenskega, temveč tudi druge slične kraje po Evropi, zajela posebna pandemija, jezikovna: ljudje ne bi več govorili svojega maternega jezika, izražali bi se v nekakšni mešanici, ki bi ji lahko rekli »virusni jezik«. In virusni jezik, točneje La lingua virale , je naslov knjižice, v kateri Diego Marani na njemu svojstven, včasih absurdno ironičen način načenja vprašanje meja in jezikovnih pregrad.

»Meje so padle, vendar ne v naših glavah,« je uvodoma dejal avtor na tržaški predstavitvi publikacije, ki jo je organizirala tržaška založba Italo Svevo, pri kateri je knjiga pravkar izšla. S to zabavno knjižico, če jo znamo brati kot igrivo provokacijo, ki pa sili v globlje razmišljanje o obravnavanih temah, je Diego Marani osvojil peto literarno nagrado Furlanije Julijske krajine – Pripoved o krajih in času 2024, ki jo podeljuje Dežela FJK v sodelovanju s Fundacijo pordenonelegge.

Omemba Maranijevega rojstnega mesta ni slučajna: s to nagrado, tako Marani, me je Trst vzel za svojega, Ferraro pa uporablja za ironično predstavljanje razlik. Kot priča njegov celoten pisateljski opus, je Marani odločen zagovornik odprave vsakršnih meja in zagovornik uveljavljanja razlik. Seveda tudi jezikovnih. Istočasno pa pravi, da je jezik živ organizem, ki se nenehno spreminja. Zagovorniki čistosti jezika ga po njegovem obsojajo na okostenelost, vsekakor pa je z vsakim jezikom treba ravnati spoštljivo. »Zaradi znanja tujih jezikov in želje, da bi spoznal še druge, nisem nič manj Italijan.« Do jezikov je treba imeti, priporoča Marani, pragmatičen odnos, odvzeti jim je treba breme ideologije.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.