Jaz sem prva ...

V sklopu niza Let’s Play, ki ga na vrtu Muzeja Sartorio prirejajo tri tržaška gledališča – Slovensko stalno gledališče, La Contrada in Miela/Bonawentura –, so se v soboto in nedeljo zvrstile tri ponovitve komorno ubrane predstave Obmejne vrtnice – Intimni glasovi od drugod (Rose di confine - Voci di un intimo altrove), ki skozi ženske oči odslikava Trst in obmejni prostor okoli njega. Gre za noviteto, skupno produkcijo treh gledališč, v kateri nastopajo Nikla Petruška Panizon, Ilaria Marcucilli in Elke Burul. Kolaž besedil, proznih in pesniških, ki se dotikajo raznolike ženske tematike v prav tako raznolikem slogu in z raznolikim poudarkom, je sestavila Elke Burul, ki je tudi podpisala režijo.

Zorni kot predstave nastopajoče igralke opredelijo takoj na začetku s trditvijo »jaz sem prva ...« in nanizajo, kaj vse je ženska, ki pripoveduje. Tako se vrstijo različni pogledi, denimo na zgodovino mesta in okolice, iz arhitekturnega in literarnega vidika – ljudskega in omikanega, iz gospodarskega, iz vidika psihoanalize ... Pogledi o literarnem ustvarjanju, zlasti o pisanju poezije, ki morda moškim ni všeč, zato avtorica ne bo našla moža, kot se boji njena mama; in sploh pogledi na življenje in staranje, na smrt ... Misli priseljenke iz Bangladeša, ki se uči življenja v novem mestu v pogovorih s sosedo, ki se je priselila iz Bosne, medtem ko so stiki s tretjo sosedo, Kitajko, bolj redki. Misli o ljubezni in misli o materinstvu. Tako se pripoved v različnih glasovih, v italijanščini in slovenščini z drobci v drugih jezikih, vije med pripovedovanjem v umirjenem, nevtralnem tonu in emotivno nabito izpovedjo, denimo v zgodbi o Savini, ki je prodajala cvetje pri Svetem Jakobu in so jo odpeljali v koncentracijsko taborišče ...

Več v jutrišnji (torkovi) izdaji dnevnika.